SODBA SODIŠČA (deveti senat)
z dne 21. februarja 2018 (jezik postopka: nemščina)
„Predhodno odločanje – Obdavčenje – Davek na dodano vrednost (DDV) – Zaporedne dobave, ki se nanašajo na isto blago – Kraj druge dobave – Informacija prvega dobavitelja – Identifikacijska številka za DDV – Pravica do odbitka – Legitimna pričakovanja davčnega zavezanca, da obstajajo pogoji za pravico do odbitka“
V zadevi C‑628/16,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesfinanzgericht (zvezno finančno sodišče, Avstrija) z odločbo z dne 30. novembra 2016, ki je prispela na Sodišče 5. decembra 2016, v postopku
Kreuzmayr GmbH
proti
Finanzamt Linz,
SODIŠČE (deveti senat),
v sestavi E. Juhász v funkciji predsednika senata, K. Jürimäe (poročevalka), sodnica, in C. Lycourgos, sodnik,
generalni pravobranilec: M. Wathelet,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Kreuzmayr GmbH J. Hochleitner, odvetnik,
– za avstrijsko vlado G. Eberhard, agent,
– za Evropsko komisijo L. Lozano Palacios in M. Wasmeier, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 32, prvi odstavek, in člena 168(a) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o DDV).
2 Ta predlog je bil predložen v okviru spora med družbo Kreuzmayr GmbH in Finanzamt de Linz (davčni urad v Linzu, Avstrija) glede pravice odbitka vstopnega davka na dodano vrednost (DDV) za transakcije, opravljene leta 2008.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 32, prvi odstavek, Direktive o DDV določa:
„Kadar blago odpošlje ali prevaža dobavitelj, pridobitelj ali tretja oseba, se za kraj dobave šteje kraj, kjer se blago nahaja, v trenutku, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju.“
4 Člen 138(1) te direktive določa:
„Države članice oprostijo dobave blaga, ki ga prodajalec ali pridobitelj, ali druga oseba za njun račun odpošlje ali odpelje z ozemlja vsake od njih, vendar znotraj [Evropske unije], opravljene za drugega davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v državi članici, ki ni država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne.“
5 Člen 167 navedene direktive določa:
„Pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka.“
6 Člen 168(a) te direktive določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje zneske:
DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni zavezanec.“
Avstrijsko pravo
7 Člen 3(7) Umsatzsteuergesetz 1994 (zakon o davku na dodano vrednost iz leta 1994) v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: UStG 1994), določa:
„Dobava je opravljena v kraju, kjer je blago, ko se zgodi prenos pravice do razpolaganja z njim.“
8 Člen 3(8), prvi stavek, UStG 1994 določa:
„Če dobavitelj ali kupec odpošlje ali odpelje predmet dobave, se šteje, da je dobava opravljena ob začetku prevoza ali odpošiljanja kupcu ali tretji osebi, ki jo je ta pooblastil.“
9 Člen 12(1), točka 1, UStG 1994 določa:
„Podjetnik lahko DDV, ki so ga drugi podjetniki prikazali na ločenem računu za dobave ali druge storitve, ki so bile za njegovo podjetje opravljene v Avstriji, odbije kot vstopni DDV.
[…]
Če je dobava ali druga storitev opravljena za podjetnika, ki je vedel ali bi moral vedeti, da je zadevna transakcija povezana z utajami DDV ali drugimi finančnimi kaznivimi dejanji na področju DDV, pravice do odbitka vstopnega DDV ni mogoče uveljavljati. To velja zlasti, če takšno finančno kaznivo dejanje vpliva na izstopno ali vstopno transakcijo.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
10 Družba BP Marketing GmbH, ki ima sedež v Nemčiji in je tam identificirana, je prodala naftne derivate družbi BIDI Ltd., ki je za namene DDV identificirana v Avstriji. Po plačilu predujma je družba BP Marketing posredovala družbi BIDI številke in potrdila za prevzem zadevnih naftnih derivatov. Družba BIDI se je družbi BP Marketing zavezala, da bo poskrbela za prevoz teh proizvodov iz Nemčije v Avstrijo.
11 Družba BIDI je, ne da bi obvestila družbo BP Marketing, navedene proizvode prodala družbi Kreuzmayr ter ji posredovala prevzemne številke in potrdila, ki jih je dobila od družbe BP Marketing, pri tem pa je bilo dogovorjeno, da bo družba Kreuzmayr organizirala prevoz ali da bo prepeljala naftne derivate iz Nemčije v Avstrijo. Družba Kreuzmayr je dejansko prek svojih sodelavcev ali za to pooblaščenih prevoznikov prevzela zadevno blago. To se je zgodilo med aprilom in oktobrom 2007.
12 Družba BP Marketing je menila, da so njene dobave družbi BIDI pomenile oproščene dobave znotraj Skupnosti. Družba BIDI je družbi Kreuzmayr zaračunala avstrijski DDV, ki ga je ta plačala. Družba Kreuzmayr je nato zadevno blago uporabila za svoje obdavčljive transakcije in za leto 2008 odbila ustrezajoči vstopni DDV.
13 V pravdnem postopku med družbo BP Marketing in družbo BIDI je prvonavedena izvedela, da je drugonavedena prevoz zadevnega blaga naložila družbi Kreuzmayr. Družba BP Marketing je to informacijo posredovala nemškim davčnim organom, ki so nato od nje zahtevali DDV od dobave zadevnega blaga.
14 V Avstriji je davčni urad v Linzu družbi Kreuzmayr najprej dovolil odbitek vstopnega DDV. Med davčnim nadzorom pa je bilo ugotovljeno, da družba BIDI ni niti obračunala niti plačala zaračunanega DDV, o čemer družba Kreuzmayr ni bila obveščena. Družba BIDI je to upravičila s trditvijo, da so bile dobave družbi Kreuzmayr zaračunane v Nemčiji, da so bile torej oproščene in da zato niso bile obdavčljive v Avstriji.
15 Po tem nadzoru je družba BIDI na…
