SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 19. decembra 2018 (jezik postopka: nemščina)
„Predhodno odločanje – Obdavčenje – Harmonizacija davčnih zakonodaj – Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) – Direktiva 2006/112/ES – Posebna ureditev za potovalne agencije – Zagotavljanje počitniških nastanitev v objektu, najetem pri drugih davčnih zavezancih – Dodatne storitve – Glavna ali pomožna storitev – Nižje stopnje davka – Nastanitev, ki jo da na razpolago potovalna agencija v lastnem imenu“
V zadevi C‑552/17,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče, Nemčija) z odločbo z dne 3. avgusta 2017, ki je prispela na Sodišče 21. septembra 2017, v postopku
Alpenchalets Resorts GmbH
proti
Finanzamt München Abteilung Körperschaften,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi T. von Danwitz, predsednik sedmega senata, v funkciji predsednika četrtega senata, K. Jürimäe, sodnica, C. Lycourgos, E. Juhász (poročevalec) in C. Vajda, sodniki,
generalni pravobranilec: M. Bobek,
sodni tajnik: K. Malacek, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. julija 2018,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Alpenchalets Resorts GmbH M. Laukemann, Rechtsanwalt, in E. Meilinger,
– za nemško vlado T. Henze in R. Kanitz, agenta,
– za nizozemsko vlado M. Bulterman in M. Noort, agentki,
– za Evropsko komisijo N. Gossement in B.-R. Killmann, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 5. septembra 2018
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 98(2), prvi pododstavek, in člena 306 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1, in popravek v UL 2007, L 335, str. 60, v nadaljevanju: Direktiva o DDV).
2 Predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Alpenchalets Resorts GmbH (v nadaljevanju: Alpenchalets) in Finanzamt München (finančni urad v Münchnu, Nemčija) glede obdavčitve dajanja počitniških nastanitev na razpolago.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 98(1) in (2) Direktive o DDV, ki spada pod naslov VIII te direktive, naslovljen „Stopnje“, določa, da lahko države članice uporabljajo eno ali dve nižji stopnji, pri čemer se nižje stopnje uporabljajo samo za dobave blaga in opravljanje storitev iz kategorij, določenih v Prilogi III te direktive.
4 Ta priloga III vsebuje „Seznam dobav blaga in storitev, za katere se lahko uporabljajo nižje stopnje iz člena 98“, v katerega točki 12 je navedeno:
„nastanitev, ki jo ponujajo hoteli in podobni obrati, skupaj s počitniškimi nastanitvami, ter dajanje v najem zemljišč za kampiranje in prostorov za počitniške prikolice;
[…]“.
5 Poglavje 3, naslovljeno „Posebna ureditev za potovalne agente“, ki je uvrščeno v naslov XII Direktive o DDV, ki zajema „Posebne ureditve“, vključuje člen 306, ki določa:
„1. Države članice uporabljajo posebno ureditev DDV za delovanje potovalnih agencij v skladu z določbami tega poglavja, če te potovalne agencije poslujejo s potniki v svojem imenu in če pri zagotavljanju potovanj uporabljajo dobave blaga in storitve, ki jih opravljajo drugi davčni zavezanci.
Ta posebna ureditev se ne uporablja za potovalne agencije v primeru, da delujejo samo kot posredniki in za katere se za izračun davčne osnove uporablja točka (c) prvega odstavka člena 79.
2. V tem poglavju se organizatorji potovanj štejejo za potovalne agencije.“
6 Člen 307 te direktive določa:
„Transakcije, ki jih pod pogoji iz člena 306 opravi potovalna agencija v zvezi s potovanjem, se obravnavajo za enotno storitev potovalne agencije potniku.
Enotna storitev je obdavčljiva v državi članici, v kateri ima potovalna agencija sedež svoje dejavnosti ali ima stalno poslovno enoto, iz katere je potovalna agencija opravila storitve.“
7 Člen 308 te direktive določa:
„Davčna osnova in cena brez DDV v smislu točke 8 člena 226 glede enotne storitve, ki jo opravi potovalna agencija, je marža potovalne agencije, kar pomeni razliko med celotnim zneskom, brez DDV, ki ga plača potnik, in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobave blaga in storitev, ki jih opravljano drugi davčni zavezanci, če so te transakcije v neposredno korist potnika.“
8 Člen 309 Direktive o DDV določa:
„Če so transakcije, ki jih za potovalno agencijo opravijo drugi davčni zavezanci, opravljene zunaj [Unije], se opravljanje storitev potovalne agencije obravnava kot oproščena dejavnost posredovanja v skladu s členom 153.
Če so transakcije iz prvega pododstavka opravljene znotraj [Unije], pa tudi zunaj nje, je lahko oproščen samo tisti del storitve potovalne agencije, ki se nanaša na transakcije zunaj [Unije].“
9 Člen 310 Direktive o DDV določa:
„DDV, ki ga potovalni agenciji zaračunajo drugi davčni zavezanci za transakcije, opisane v členu 307, in so v neposredno korist potnika, nima pravice do odbitka ali vračila v kateri koli državi članici.“
Nemško pravo:
10 Člen 1 Umsatzsteuergesetz (zakon o davku na dodano vrednost) z dne 21. februarja 2005 (BGBl. I, str. 386), kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 22. decembra 2009 (BGBl. I, str. 3950) (v nadaljevanju: zakon o DDV), v členu 12, naslovljenem „Stopnje“, določa:
„1. Davčna stopnja znaša 19 % davčne osnove za vse obdavčljive transakcije (členi 10, 11, 25(3) in 25a(3) in (4)).
2. Davek se zniža na 7 % za te transakcije:
[…]
11. dajanje v najem sob, ki jih je podjetnik namenil začasni nastanitvi tretjih oseb, ter oddajanje v kratkotrajni najem kampirnih mest. Prvi stavek ne velja za storitve, ki niso neposredno namenjene dajanju v najem, četudi se te storitve plačujejo iz prejete najemnine.“
11 Člen 25 istega zakona, naslovljen „Obdavčitev potovalnih storitev“, določa,
„1. Naslednje določbe veljajo za…
