SODBA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 6. marca 2014 (jezik postopka: italijanščina)
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Obdavčenje – DDV – Direktiva 2006/112/ES – Člen 17(2)(f) – Pogoj vrnitve blaga v državo članico, iz katere je bilo prvotno odposlano ali odpeljano“
V združenih zadevah C‑606/12 in C‑607/12,
katerih predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ju je vložila Commissione tributaria provinciale di Genova (Italija) z odločbama z dne 30. oktobra 2012, ki sta prispeli na Sodišče 24. decembra 2012, v postopkih
Dresser-Rand SA
proti
Agenzia delle Entrate, Direzione Provinciale, Ufficio Controlli di Genova,
SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi J. L. da Cruz Vilaça (poročevalec), predsednik senata, G. Arestis in A. Arabadžiev, sodnika,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
- a Dresser-Rand SA P. Centore, odvetnik,
- za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z A. De Stefanom, avvocato dello Stato,
- za Evropsko komisijo D. Recchia in C. Soulay, agentki,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 17(2)(f) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o DDV).
2 Predloga sta bila vložena v okviru spora med Dresser-Rand SA (v nadaljevanju: Dresser-Rand France), družbo francoskega prava, in Agenzia delle Entrate, Direzione Provinciale, Ufficio Controlli di Genova, v zvezi s spremembami odločb o odmeri davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), neplačanega za davčni leti 2007 in 2008.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V členu 14 Direktive o DDV je določeno:
„1. ‚Dobava blaga‘ pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik.
2. Za dobavo blaga se poleg transakcije iz odstavka 1 štejejo naslednje transakcije:
[…]
(c) prenos blaga po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo.
[…]“
4 Člen 17 te direktive določa:
„1. Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje prenos blaga, ki ga opravi davčni zavezanec iz svojega podjetja v drugo državo članico.
Za ‚prenos v drugo državo članico‘ se šteje vsako pošiljanje ali prevoz premičnine, ki ga opravi davčni zavezanec ali druga oseba za njegov račun, v kraj zunaj ozemlja države članice, v kateri se blago nahaja, vendar v Skupnosti, za potrebe svojega podjetja.
2. Za prenos v drugo državo članico se ne šteje pošiljanje ali prevoz blaga za potrebe ene od naslednjih transakcij:
[…]
(f) opravljanje storitve za davčnega zavezanca in vključujoč delo, ki se na tem blagu dejansko opravi na ozemlju države članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, če se blago po izdelavi vrne temu davčnemu zavezancu v državo članico, iz katere je bilo prvotno odposlano ali odpeljano;
[…]
3. Kadar eden od pogojev, pod katerimi se lahko uveljavlja ugodnost iz odstavka 2, ni več izpolnjen, se šteje, da je bilo blago preneseno v drugo državo članico. V tem primeru se prenos opravi v trenutku, ko ta pogoj ni več izpolnjen.“
5 Člen 20 navedene direktive določa:
„‚Pridobitev blaga znotraj Skupnosti‘ pomeni pridobitev pravice do razpolaganja s premičninami kot lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali pripelje prodajalec ali pridobitelj ali druga oseba za njun račun, v drugo državo članico, kot je država, v kateri se pošiljanje ali prevoz blaga začne.
Če je blago, ki ga je pridobila pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, odposlano ali odpeljano iz tretjega ozemlja ali tretje države in ga je uvozila ta pravna oseba, ki ni davčni zavezanec v državo članico, ki ni država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, se šteje, da je bilo blago odposlano ali odpeljano iz države članice uvoza. Ta država članica odobri uvozniku, ki je določen ali priznan za osebo, dolžno plačati davek, v skladu s členom 201, vračilo DDV, plačanega v zvezi z uvozom blaga, če uvoznik dokaže, da je bila njegova pridobitev obdavčena v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča.“
6 Člen 21 iste direktive določa, da pridobitev blaga znotraj Skupnosti, opravljena za plačilo, vključuje „blago, ki ga davčni zavezanec rabi za svoje podjetje, ki ga odpošlje ali odpelje ta davčni zavezanec ali druga oseba za njegov račun iz druge države članice, v kateri je bilo blago proizvedeno, črpano, predelano, kupljeno ali pridobljeno, kot je opredeljeno v členu 2(1)(b), ali ga je davčni zavezanec uvozil v okviru opravljanja dejavnosti v to drugo državo članico.“
Italijansko pravo
7 Člen 38 uredbe-zakona št. 331 z dne 30. avgusta 1993 o usklajevanju določb o davkih na različnih področjih (GURI št. 203 z dne 30. avgusta 1993, str. 12), naslovljen „Pridobitve znotraj Skupnosti“, določa:
„1. [DDV] velja za pridobitve blaga znotraj Skupnosti, ki se na ozemlju države opravijo v okviru poslovanja podjetja, opravljanja obrti ali poklica ali jih vsekakor opravijo pravne osebe, združenja ali druge organizacije iz člena 4, četrti odstavek, dekreta št. 633 predsednika republike z dne 26. oktobra 1972 [(redni dodatek h GURI št. 292 z dne 11. novembra 1972, v nadaljevanju: dekret št. 633)], ki so davčni zavezanci na ozemlju države.
2. Za ‚pridobitev znotraj Skupnosti‘ šteje odplačna pridobitev lastništva blaga ali katere koli druge stvarne pravice, ki omogoča uživanje tega blaga, ki ga dobavitelj kot davčni zavezanec, pridobitelj ali tretja oseba za njun račun odpošlje ali odpelje na ozemlje države iz druge države članice.
3. Poleg tega za pridobitve znotraj Skupnosti štejejo:
[…]
b) vnos blaga, ki izvira iz druge države članice, na ozemlje države, ki ga opravi davčni zavezanec…
