Pojasnilo DURS, št. 4230-600/2014, 18. 6. 2014
"Od različnih bank smo prejeli vprašanja glede obravnave prodaje kreditnih terjatev ter prodaje depozita.
V zvezi z vprašanji glede obdavčitve prodaje kreditnih terjatev je treba najprej ugotoviti, kaj predstavlja prevzemniku terjatev plačilo za opravljeno storitev odkupa terjatev. V kolikor diskont, provizija ali stroški pomenijo plačilo za njegovo opravljeno storitev, se davčna osnova določi v skladu z drugim odstavkom 39. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost – pravilnik (Uradni list RS, št. 141/06, 52/07, 120/07, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11, 106/11, 108/11 102/12 in 54/13). V kolikor davčni zavezanec, ki je prevzemnik terjatve (zapadlih in tudi nezapadlih terjatev), izterja znesek, ki je večji od zneska, plačanega za terjatev upniku, je treba tudi od tega zneska na podlagi četrti odstavka 39. člena pravilnika obračunati DDV, če plačilo predstavlja plačilo za opravljeno storitev.
V primerih odstopa terjatev, ko se stranki izrecno ne dogovorita za provizijo, je višino morebitnega plačila za storitev treba ugotoviti iz okoliščin posameznega primera. Tudi v primerih, ko se stranki izrecno ne dogovorita za provizijo, so storitve lahko opravljene za plačilo, saj je plačilo lahko zajeto v odbitku (diskontu).
Odbitek ali diskont pri odkupu terjatev tako ima lahko različno ozadje. Izhaja iz storitve razbremenitve odstopnika izterjave dolgov in bremena tveganja ali pa iz ocene trenutne vrednosti terjatev. Kadar je diskont povezan predvsem s storitvijo izterjave, diskont predstavlja plačilo za opravljeno storitev. Kadar pa je odbitek povezan predvsem s tveganostjo terjatve, to pomeni, da odraža dejansko vrednost prenesenega tveganja, ker so terjatve slabe, diskont ni plačilo za storitev, saj ne obstoja neposredna zveza med opravljeno storitvijo in prejetim plačilom.
Navedeno razumevanje diskonta pri odkupu terjatev potrjuje odločitev Sodišča EU v zadevi GFKL. Glede tega, da se nominalna vrednost odstopljenih terjatev in njihova odkupna cena razlikujeta, je sodišče razložilo, da ta razlika med nominalno vrednostjo odstopljenih terjatev in njihovo odkupno ceno ni protivrednost za tako storitev, ampak odraz dejanske ekonomske vrednosti navedenih terjatev ob odstopu, ki je odvisna od tega, da so te terjatve slabe terjatve, in od povečanega tveganja njihovega neplačila s strani dolžnikov.
Kadar prevzemnik terjatev za svojo storitev odkupa terjatev ne prejme plačila, sam odkup terjatve s strani prevzemnika terjatve ni predmet DDV, v kolikor je ta odkup le odraz dejanske ekonomske vrednosti terjatve ob odstopu, ki je odvisna od tega, kakšne je kvaliteta te terjatve, in od tega, kakšno je tveganja njenega neplačila s strani dolžnikov. Prevzemnik terjatve sicer opravlja storitev za banko, s tem ko odkupi terjatev, vendar ni podane neposredne zveze med njegovo storitvijo in plačilom, ki ga zanj dobi (razlika med nominalno vrednostjo odstopljenih terjatev in njihovo odkupno ceno pa ni protivrednost za njegovo storitev).
V kolikor pa je podana neposredna zveza med opravljeno storitvijo odkupa terjatev in plačilom zanj, pa se za določitev davčne osnove upošteva 39. člen pravilnika. Prevzemnik terjatve bi tako lahko upniku neposredno (v obliki provizije, stroškov) ali posredno (v obliki diskonta, dobička) zaračunal upniku svojo storitev, in od nje obračunal DDV. Ne glede na to za kakšno obliko plačila se stranki dogovorita, je davčna osnova znesek, ki ga prevzemnik, neposredno ali posredno, zaračuna upniku.
1.
Banka bo prodajala med drugim tudi dobre in donosne kreditne terjatve (komitenti bonitet A). Pogodbena obrestna mera pri teh terjatvah je višja od trenutne obrestne mere na trgu. Banka bo terjatve prodajala po ekonomski (tržni) vrednosti (130 enot), kar pomeni vrednost višjo od nominalne knjigovodske vrednosti (100 enot).
Banka sprašuje, ali prodaja kreditne terjatve po njeni ekonomski vrednosti, ki je višja od nominalne vrednosti, predstavlja opravljanje storitev, od katere je treba obračunati DDV.
V skladu s 4. c točko 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 13/11–UPB3, 18/11, 78/11, 38/12, 40/12–ZUJF, 83/12 14/13, 46/13-ZIPRS) sta izterjava dolgov in faktoring izvzeta iz oprostitev finančnih storitev. Po tej določbi se obdavčuje storitev, ki jo opravi…
