SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 22. oktobra 2015 (jezik postopka: poljščina)
„Predhodno odločanje – Obdavčenje – Davek na dodano vrednost – Šesta direktiva – Pravica do odbitka – Zavrnitev – Prodaja, ki jo je opravil subjekt, ki šteje za neobstoječ“
V zadevi C‑277/14,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče, Poljska) z odločbo z dne 6. marca 2014, ki je prispela na Sodišče 5. junija 2014, v postopku
PPUH Stehcemp sp. j. Florian Stefanek, Janina Stefanek, Jarosław Stefanek
proti
Dyrektor Izby Skarbowej w Łodzi,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi T. von Danwitz (poročevalec), predsednik četrtega senata v funkciji predsednika petega senata, D. Šváby, A. Rosas, E. Juhász in C. Vajda, sodniki,
generalni pravobranilec: Y. Bot,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Dyrektor Izby Skarbowej w Łodzi P. Szczerbiak in T. Szymański, agenta,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za avstrijsko vlado G. Eberhard, agent,
– za Evropsko komisijo L. Lozano Palacios in M. Owsiany‑Hornung, agentki,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2002/38/ES z dne 7. maja 2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 358, v nadaljevanju: Šesta direktiva).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo PPUH Stehcemp sp. j. Florian Stefanek, Janina Stefanek, Jarosław Stefanek (v nadaljevanju: PPUH Stehcemp) in Dyrektor Izby Skarbowej w Łodzi (direktor davčne uprave v Lodžu), ker je slednji zavrnil priznanje pravice do odbitka vstopnega davka na dodatno vrednost (v nadaljevanju: DDV), ki ga je družba PPUH Stehcemp plačala glede transakcij, ki štejejo za sumljive.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Na podlagi člena 2(1) Šeste direktive je z DDV obdavčena „dobava blaga ali [opravljanje] storitev, ki j[u] davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države za plačilo“.
4 Člen 4(1) in (2) te direktive določa:
„1. ,Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katero koli gospodarsko dejavnost iz odstavka 2, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.
2. Gospodarske dejavnosti iz odstavka 1 obsegajo vse dejavnosti proizvajalcev, trgovcev in oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi in dejavnostmi samostojnih poklicev. Za gospodarsko dejavnost se šteje tudi izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.“
5 V skladu s členom 5(1) te direktive pomeni „dobava blaga“ prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik.
6 Člen 10(1) in (2) Šeste direktive določa:
„(a) ,Obdavčljivi dogodek‘ je dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za nastanek obveznosti obračuna davka;
(b) ,Obveznost obračuna‘ davka nastane v trenutku, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi se plačilo odloži.
2. Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna davka nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene. […]“
7 Na podlagi člena 17(1) Šeste direktive „[p]ravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka“.
8 Člen 17(2)(a) te direktive v različici, kot izhaja iz njenega člena 28f, točka 1, določa:
„Dokler se blago in storitve uporablja za namene njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec upravičen, da odbije od davka, ki ga je dolžan plačati:
(a) [DDV], ki ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni zavezanec.“
9 Člen 18(1)(a) Šeste direktive iz različice, ki izhaja iz njenega člena 28f, točka 2, določa, da mora davčni zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka iz člena 17(2)(a) te direktive imeti račun, izstavljen v skladu z njenim členom 22(3).
10 Ta člen 22, ki je v naslovu XIII te direktive, naslovljenem „Obveznosti oseb, ki so dolžne plačati davek“, v odstavkih 1(a), 3(b), 4(a) in 5 v različici, ki izhaja iz člena 28h Šeste direktive, določa:
„1. (a) Vsak davčni zavezanec prijavi začetek, spremembo ali prenehanje svoje dejavnosti kot davčni zavezanec. Države članice določijo, pod kakšnimi pogoji sme davčni zavezanec te prijave predložiti na elektronski način, in lahko uporabo elektronskega načina tudi predpišejo.
[…]
3.
[…]
(b) Brez poseganja v posebno ureditev, ki jo določa ta direktiva, se za namene DDV na računih, ki se izstavljajo v skladu s prvim, drugim in tretjim pododstavkom točke (a) zahtevajo samo naslednji podatki:
– datum izdaje;
– zaporedna številka, ki temelji na eni ali več serij, ki izključno identificira račun;
– identifikacijska številka za DDV iz odstavka 1(c), pod katero je davčni zavezanec dobavil blago ali opravil storitve;
– kjer je kupec dolžan plačati davek na dobavljeno blago ali opravljene storitve ali mu je bilo dobavljeno blago kot je navedeno v členu 28c(A), identifikacijska številka za DDV iz odstavka 1(c) pod katero mu je bilo dobavljeno blago ali so bile zanj opravljene storitve;
– polno ime in naslov davčnega zavezanca in njegovega naročnika;
– količina in vrsta dobavljenega blaga ali obseg in vrsta opravljenih storitev;
– datum, na katerega je bilo blago dobavljeno ali opravljena storitev, ali datum, na katerega je bilo opravljeno predplačilo iz drugega pododstavka točke (a), v kolikor se datum lahko določi in se razlikuje od datuma izdaje računa;
– davčna osnova po stopnjah ali oprostitev, cena na enoto brez davka in kakršni koli popusti ali znižanja, če niso vključeni v ceno na enoto;
– uporabljena stopnja DDV;
– znesek DDV, ki se plača, razen tam, kjer se uporablja posebna ureditev, za katero ta Direktiva tak podatek izključuje;
[…]
4.
(a) Vsak davčni zavezanec predloži obračun v roku, ki ga predpišejo države članice. Rok ne sme biti daljši od dveh mesecev po poteku posameznega davčnega obdobja. Davčno obdobje določi vsaka država članica na en mesec, dva meseca ali četrtletje. Države članice pa lahko določijo drugačna obdobja pod pogojem, da ne presežejo enega leta. Države članice določijo, pod kakšnimi pogoji sme davčni zavezanec te obračune predložiti na elektronski način, in lahko uporabo elektronskega načina tudi predpišejo.
[…]
5. Vsak davčni zavezanec plača neto znesek davka na dodano vrednost ob predložitvi rednega obračuna. Države članice pa lahko določijo drugačen datum za plačilo tega zneska ali lahko zahtevajo vmesno plačilo.“
Poljsko pravo
11 Člen 5(1), točka 1, zakona o davku na blago in storitve (Ustawa r. o podatku od towarów i usług) z dne 11. marca 2004 (Dz. U. št. 54, postavka 535, v nadaljevanju: zakon o DDV) določa, da so predmet davka na blago in storitve dobava blaga za plačilo in opravljanje storitev za plačilo na nacionalnem ozemlju.
12 V skladu s členom 7(1) tega zakona za „dobavo blaga“ v smislu tega člena 5(1), točka 1, velja prenos pravice do razpolaganja z blagom kot lastnik.
13 Člen 15(1) in (2) tega zakona določa:
„1. Davčni zavezanci so pravne osebe, organizacijske enote brez pravne osebnosti in fizične osebe, ki samostojno opravljajo gospodarsko dejavnost iz odstavka 2, ne glede na cilj ali izid te dejavnosti.
2. Gospodarska dejavnost obsega vse dejavnosti proizvajalcev, trgovcev in oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi in dejavnostmi samostojnih poklicev, tudi če je bila dejavnost opravljena zgolj enkrat, vendar okoliščine kažejo na namen ponavljajočega se opravljanja dejavnosti. Gospodarska dejavnost pomeni tudi izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.“
14 V skladu s členom 19(1) zakona o DDV davčna obveznost nastane, ko je blagodo bavljeno ali storitev opravljena.
15 V skladu s členom 86(1) tega zakona imajo davčni zavezanci iz člena 15 tega zakona, če se blago ali storitve uporabljajo za namene njihovih obdavčljivih transakcij, pravico, da vstopni davek odbijejo od davka, ki so ga dolžni plačati. Odstavek 2 člena 86 določa, da znesek vstopnega davka sestavlja vsota zneskov DDV, ki so izkazani v računih, izstavljenih davčnemu zavezancu za nakup blaga in storitev.
16 Člen 14(2), točka 1(a), uredbe ministra za finance z dne 27. aprila 2004 o izvedbi nekaterih določb zakona o…
