SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 17. januarja 2013 (jezik postopka: španščina)
„Neizpolnitev obveznosti države – Davek na dodano vrednost – Direktiva 2006/112/ES – Uporaba nižje stopnje – Člena 96 in 98(2) – Priloga III, točki 3 in 4 – ‚Farmacevtski izdelki, ki se običajno uporabljajo za zdravstveno nego, preprečevanje bolezni in zdravljenje v medicini ali veterini‘ – ‚Medicinska oprema, pripomočki in druge naprave, ki se običajno uporabljajo za lajšanje ali zdravljenje invalidnosti, za izključno osebno rabo invalidne osebe‘“
V zadevi C‑360/11,
zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU, vložene 8. julija 2011,
Evropska komisija, ki jo zastopa L. Lozano Palacios, agentka, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Kraljevini Španiji, ki jo zastopa S. Centeno Huerta, agentka,
tožena stranka,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi M. Ilešič (poročevalec), predsednik senata, E. Jarašiūnas in A. Ó Caoimh, sodnika,
generalni pravobranilec: N. Jääskinen,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 25. oktobra 2012
izreka naslednjo
Sodbo
1 Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Kraljevina Španija s tem, da je uporabila nižjo stopnjo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za:
- zdravilne snovi, ki se lahko običajno in ustrezno uporabljajo pri proizvodnji zdravil;
- medicinske pripomočke, material, opremo ali instrumente, ki se zaradi njihovih objektivnih značilnosti lahko uporabljajo le za preprečevanje, diagnosticiranje, zdravljenje, lajšanje ali premagovanje bolezni ali obolenj ljudi ali živali, vendar se običajno ne uporabljajo za lajšanje ali zdravljenje invalidnosti in so namenjeni izključni osebni rabi invalidne osebe;
- pripomočke in opremo, ki so lahko v bistvu in predvsem namenjeni nadomestitvi fizičnih pomanjkljivosti živali;
- in, nazadnje, pripomočke in opremo, ki se v bistvu in predvsem uporabljajo za zdravljenje invalidnosti ljudi, vendar niso namenjeni izključni osebni rabi invalidne osebe,
ni izpolnila obveznosti iz člena 98 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1) v povezavi s Prilogo III k tej direktivi.
Pravni okvir
Pravo Unije
2 Člen 96 Direktive 2006/112 določa:
„Države članice uporabljajo splošno stopnjo DDV, ki jo določi vsaka država članica kot odstotek od davčne osnove in je enaka za dobavo blaga in za opravljanje storitev.“
3 Člen 97(1) Direktive 2006/112 določa, da „[o]d 1. januarja 2006 do 31. decembra 2010 splošna stopnja ne sme biti nižja od 15 %“.
4 Člen 98 te direktive določa:
„1. Države članice lahko uporabljajo eno ali dve nižji stopnji.
2. Nižje stopnje se uporabljajo samo za dobave blaga in opravljanje storitev iz kategorij, določenih v Prilogi III.
[…]
3. Pri uporabi nižjih stopenj iz odstavka 1 za kategorije, ki se nanašajo na blago, lahko države članice uporabljajo kombinirano nomenklaturo, da določijo natančen obseg vsake kategorije.“
5 Člen 99(1) navedene direktive določa:
„Nižje stopnje se določijo kot odstotek od davčne osnove, ki ne sme biti nižji od 5 %.“
6 Člen 114(1), prvi pododstavek, iste direktive določa:
„Države članice, ki so morale 1. januarja 1993 zvišati svojo splošno stopnjo, ki so jo uporabljale 1. januarja 1991, za več kot 2 %, lahko uporabljajo nižjo stopnjo, ki je nižja od najnižje stopnje iz člena 99, za dobave blaga in opravljanje storitev v kategorijah iz Priloge III.“
7 V točkah 3 in 4 Priloge III k Direktivi 2006/112, naslovljene „Seznam dobav blaga in storitev, za katere se lahko uporabljajo nižje stopnje iz člena 98“, je navedeno:
„3. farmacevtski izdelki, ki se običajno uporabljajo za zdravstveno nego, preprečevanje bolezni in zdravljenje v medicini ali veterini, skupaj z izdelki, ki se uporabljajo za preprečevanje zanositve in sanitarno zaščito;
4. medicinska oprema, pripomočki in druge naprave, ki se običajno uporabljajo za lajšanje ali zdravljenje invalidnosti, za izključno osebno rabo invalidne osebe, skupaj s popravili takšnega blaga[,] ter dobava avtomobilskih sedežev za otroke“.
Nacionalno pravo
8 Člen 91, prvi del, odstavek 1, točki 5 in 6, zakona 37/1992 z dne 28. decembra 1992 (BOE št. 312 z dne 29. decembra 1992, str. 44247) v različici, ki se uporablja v obravnavanem primeru (v nadaljevanju: zakon o DDV), določa uporabo nižje stopnje DDV v višini 8 % za dobavo, pridobitve znotraj Skupnosti in uvoz tega blaga:
„5. Zdravila za uporabo v veterini in zdravilne snovi, ki se lahko običajno in ustrezno uporabljajo pri proizvodnji zdravil.
6. Naprave in oprema, ki vključujejo očala s korekturnimi lečami in kontaktne leče, ki se zaradi njihovih objektivnih značilnosti lahko v bistvu in predvsem uporabljajo za lajšanje telesnih okvar pri ljudeh in živalih, ki zajemajo omejeno gibanje in komunikacijske sposobnosti.
Medicinski pripomočki, material, oprema in naprave, ki se zaradi njihovih objektivnih značilnosti lahko uporabljajo le za preprečevanje, diagnosticiranje, zdravljenje, lajšanje ali premagovanje bolezni ali obolenj ljudi ali živali.
V to kategorijo ne spadajo kozmetični izdelki in izdelki za osebno higieno, razen sanitarne brisače, tamponi in tanki higienski vložki.“
9 Člen 91, drugi del, odstavek 1, točka 3, zakona o DDV določa uporabo „posebej znižane“ stopnje DDV, določene v členu 114(1) Direktive 2006/112, ki za Kraljevino Španijo znaša 4 %, in sicer za dobavo, pridobitve znotraj Skupnosti in uvoz tega blaga:
„Zdravila za ljudi, zdravilne snovi, farmacevtske oblike in vmesni izdelki, ki se lahko običajno in ustrezno uporabljajo pri proizvodnji zdravil.“
Predhodni postopek
10 Komisija je v uradnem opominu z dne 22. marca 2010 Kraljevino Španijo obvestila, da meni, da uporaba sistema nižjih stopenj DDV, določenega v členu 91, prvi del, odstavek 1, točki 5 in 6, in členu 91, drugi del, odstavek 1, točka 3, zakona o DDV, pomeni neizpolnitev obveznosti iz Direktive 2006/112.
11 Kraljevina Španija je v odgovoru z dne 28. maja 2010 trdila, da je bila uporaba nižje stopnje DDV za blago, na katero se nanašajo navedene določbe zakona o DDV, dovoljena na podlagi točk 3 in 4 Priloge III k Direktivi 2006/112 in je bila torej v skladu s to direktivo.
12 Kraljevina Španija se je v utemeljitev te ugotovitve najprej sklicevala na potrebo po razlagi pojma „farmacevtski izdelki“ v smislu točke 3 te priloge v skladu z opredelitvijo farmacevtskega izdelka, ki se uporablja v nacionalnem pravnem redu, ki naj ne bi zajemala le zdravil, ampak tudi opremo in medicinske pripomočke. Dalje, zatrjevala je, da je treba končna zdravila, magistralne pripravke, galenske pripravke, aktivne snovi in farmacevtske oblike, kot so opredeljeni v nacionalni zakonodaji, obravnavati kot „farmacevtske izdelke“ v smislu točke 3 navedene priloge. Nazadnje, Kraljevina Španija je trdila, da je treba pojem „invalidna oseba“ v smislu točke 4 iste priloge glede na smernice Svetovne zdravstvene organizacije na tem področju razumeti tako, kot da se nanaša na vsako osebo, ki jo je prizadela bolezen, ki povzroči invalidnost.
13 Ker ta odgovor Komisije ni prepričal, je 25. novembra 2010 izdala obrazloženo mnenje, v katerem je Kraljevino Španijo pozvala, naj sprejme ustrezne ukrepe za uskladitev s tem mnenjem v dveh mesecih po njegovem prejemu.
14 Španski organi so z dopisom z dne 31. januarja 2011 ponovili stališče, da so sporne nacionalne določbe v skladu z določbami Direktive 2006/112.
15 Ker Komisija s tem odgovorom ni bila zadovoljna, se je odločila vložiti to tožbo.
Tožba
Uvodne ugotovitve
16 Na začetku je treba analizirati argumente Kraljevine Španije, da kategorije blaga in storitev iz Priloge III k Direktivi 2006/112 niso opredeljene dovolj jasno, da bi bilo mogoče upravičiti vložitev tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, in da se zato ozke razlage točk 3 in 4 te priloge, ki jo podaja Komisija, ne sme ugodneje obravnavati v razmerju do drugih mogočih razlag, ki temeljijo zlasti na nacionalnem pravu.
17 Komisija pa meni, da so določbe navedene priloge dovolj natančne in jih je treba ob uporabi načel enotnosti in enakosti na ravni Unije razlagati avtonomno in enotno. Poleg tega navaja, da je bila Kraljevina Španija z obrazloženim mnenjem Komisije zadostno obveščena o obsegu svojih obveznosti.
18 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba določbe, ki pomenijo izjemo od nekega načela, razlagati ozko (glej zlasti sodbe z dne 12. decembra 1995 v zadevi Oude Luttikhuis in drugi, C‑399/93, Recueil, str. I‑4515, točka 23; z dne 18. januarja 2001 v zadevi Komisija proti Španiji, C‑83/99, Recueil, str. I‑445, točka 19, in z dne 3. marca 2011 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C‑41/09, ZOdl., str. I‑831, točka 58).
19 Sodišče je tudi že večkrat razsodilo, da iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti izhaja, da je treba besedilo določbe prava Unije, ki pri opredelitvi smisla in obsega ne napotuje izrecno na pravo držav članic, običajno razlagati samostojno in enotno v celotni Evropski uniji (glej sodbo z dne 21. decembra 2011 v združenih zadevah Ziolkowski in Szeja, C‑424/10 in C‑425/10, ZOdl., str. I‑14035, točka 32 in navedena sodna praksa).
20 Iz zgoraj navedenih preudarkov je razvidno, da – kot je trdila Komisija – je treba določbe prava Unije, ki omogočajo uporabo nižje stopnje DDV, kot možnost, priznano državam članicam z odstopanjem od načela, po katerem se uporablja običajna stopnja, razlagati ozko. Poleg tega je treba točki 3 in 4 iz Priloge III k Direktivi 2006/112, ker ne napotujeta izrecno na pravo držav članic, razlagati samostojno in enotno v celotni Uniji.
21 V nasprotju s tem, kar zatrjuje Kraljevina Španija, teh ugotovitev ni mogoče ovreči z okoliščino, da so v teh točkah naštete splošne kategorije blaga, ki jih morajo države članice nato podrobneje določiti v okviru svojih nacionalnih zakonodaj.
22 V zvezi s tem zadostuje poudariti, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 25 sklepnih predlogov, da so države članice pri podrobni določitvi posebnih kategorij blaga, za katere…
