Danes je 2.5.2024

Input:

Vračilo trošarin pri izginotju tobačnih znamk (C-494/04)

15.6.2006, Vir: InfoCuria - Sodna praksa SodiščaČas branja: 26 minut

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 15. junija 2006 (jezik postopka: nizozemščina)

„Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Direktiva 92/12/EGS – Trošarina – Davčne oznake – Šesta direktiva o DDV – Člena 2 in 27 – Izginotje tobačnih znamk“

V zadevi C-494/04,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska) z odločbo z dne 26. novembra 2004, ki je na Sodišče prispela istega dne, v postopku

Heintz van Landewijck SARL

proti

Staatssecretaris van Financiën,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi A. Rosas, predsednik senata, J.-P. Puissochet (poročevalec), S. von Bahr, U. Lõhmus in A. Ó Caoimh, sodniki,

generalni pravobranilec: M. Poiares Maduro,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za Heintz van Landewijck SARL A. E. van der Voort Maarschalk in R. Meijer, odvetnika,

–        za nizozemsko vlado H. G. Sevenster in  C. M. Wissels, zastopnici,

–        za nemško vlado M. Lumma in C. Schulze-Bahr, zastopnika,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti  K. Gross in A. Weimar, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 16. februarja 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov (UL L 76, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o trošarini) in Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str. 1, v nadaljevanju: Šesta direktiva), zlasti člen 27(1) in (5).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Heintz van Landewijck SARL (v nadaljevanju: Landewijck) in Staatssecretaris van Financiën (državnim sekretarjem za finance). Ta družba zahteva od zadnjega vračilo zneskov, ki jih je plačala za pridobitev tobačnih znamk, ki so izginile, preden so bile nalepljene na tobačne proizvode, za katere so bile namenjene.

 Pravni okvir

 Pravo Skupnosti

3        Člen 6 Direktive o trošarini, ki se na podlagi člena 3(1) uporabi za tobačne izdelke, določa:

„1.      Obveznost za plačilo trošarine nastane ob sprostitvi v porabo ali ko se ugotovi primanjkljaj, od katerega je treba plačati trošarino v skladu s členom 14(3).

Sprostitev trošarinskih proizvodov v porabo je:

a)      vsaka odprema, tudi nepravilna, iz režima odloga plačila trošarine;

b)      vsaka proizvodnja teh proizvodov, tudi nepravilna, zunaj režima odloga plačila trošarine;

c)      vsak uvoz teh proizvodov, tudi nepravilen, če ti proizvodi niso pod režimom odloga plačila trošarine.

2.      Sprejmejo se tisti pogoji za plačilo obveznosti in stopnje trošarine, ki veljajo na dan nastanka obveznosti za plačilo trošarine v državi članici, v kateri se proizvodi sprostijo v porabo ali v kateri se ugotovi primanjkljaj. Trošarina se določi in pobere v skladu s postopkom posamezne države članice, pri čemer velja, da države članice uporabljajo enake postopke odmere in pobiranja trošarine za domače proizvode in proizvode iz drugih držav članic.“

4        Člen 14(1) te direktive določa:

„Imetniki trošarinskih skladišč so oproščeni plačila trošarine za primanjkljaje, ki nastanejo pod režimom odloga plačila trošarine in so posledica naključnih dogodkov ali višje sile ter jih ugotovi pooblaščenec pristojne države članice. Oprostitev plačila trošarine velja tudi za primanjkljaje, ki nastanejo med proizvodnjo in predelavo, skladiščenjem ter prevozom pod režimom odloga plačila trošarine in izhajajo iz narave izdelka. Vsaka država članica določi pogoje za odobritev oprostitve. Te oprostitve se uporabljajo tudi za gospodarske subjekte iz člena 16 med prevozom proizvodov pod režimom odloga plačila trošarine.“

5        Člen 21(1) te direktive določa:

„Brez poseganja v člen 6(1) lahko države članice zahtevajo, da se proizvodi, sproščeni v porabo na njihovem ozemlju, označijo z davčnimi oznakami ali nacionalnimi identifikacijskimi znaki, ki se uporabljajo za fiskalne namene.“

6        Člen 22(2)(d) te direktive določa:

„Za trošarinske proizvode, sproščene v porabo v državi članici, ki so opremljeni z davčno oznako ali identifikacijskim znakom države članice, se lahko zahteva vračilo trošarine, ki jo morajo vrniti davčni organi držav članic, ki so izdali davčne oznake ali identifikacijske znake, če so davčni organi države članice, ki so jih izdali, ugotovili, da so te oznake ali znaki uničeni.“

7        Člen 10 Direktive Sveta 95/59/ES z dne 27. novembra 1995 o davkih, razen prometnih davkov, ki vplivajo na porabo tobačnih izdelkov (UL L 291, str. 40, v nadaljevanju: Direktiva o tobačnih izdelkih) določa:

„1.      Pravila za pobiranje trošarine se uskladijo najkasneje na zadnji stopnji. V predhodnih stopnjah se trošarina načeloma pobira z davčnimi znamkami. Če države članice pobirajo trošarino s pomočjo davčnih znamk, morajo te znamke dati na razpolago proizvajalcem in trgovcem v drugih državah članicah. Če države članice pobirajo trošarino na drugačen način, morajo zagotoviti, da nobena ovira, ne administrativna ne tehnična, ne vpliva na tako trgovino med državami članicami.

2.      Za uvoznike in domače proizvajalce tobačnih izdelkov velja glede podrobnih pravil za obračun in plačilo trošarine sistem, določen v odstavku 1.“

8        Člen 2 Šeste direktive določa:

„Predmet davka na dodano vrednost je naslednje:

1.      dobava blaga ali storitev, ki jo davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države za plačilo;

2.      uvoz blaga.“

9        Člen 5(1) Šeste direktive določa:

„‚Dobava blaga‘ pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik.“

10      Člen 10 te direktive določa:

„1.      a)     ‚Obdavčljivi dogodek‘ je dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za nastanek obveznosti obračuna davka;

b)     ‚Obveznost obračuna‘ davka nastane v trenutku, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi se plačilo odloži.

2.      Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna davka nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene.

[…]“

11      V skladu s členom 11(A)(1)(a) te direktive je davčna osnova pri dobavah blaga vse, kar pomeni plačilo, ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave. Člen 11(C)(1) določa:

„Pri preklicu naročila, zavrnitvi ali celotnem ali delnem neplačilu ali znižanju cene po dobavi se davčna osnova ustrezno zmanjša pod pogoji, ki jih določijo države članice.

[…]“

12      Člen 27 te direktive z naslovom „Poenostavljeni postopki“ določa:

„1.      Na predlog Komisije lahko Svet soglasno dovoli katerikoli državi članici, da uvede posebne ukrepe za odstopanje od določb te direktive, za poenostavitev postopka za obračunavanje davka ali za preprečevanje določenih vrst davčnih utaj ali izogibanja davkom. Ukrepi za poenostavitev postopka za obračunavanje davka ne smejo, razen v zanemarljivem obsegu, vplivati na znesek dolgovanega davka v fazi končne potrošnje.

2.      Država članica, ki želi uvesti ukrepe iz odstavka 1, o njih obvesti Komisijo in ji da na razpolago vse potrebne informacije.

[…]

5.      Tiste države članice, ki 1. januarja 1977 uporabljajo posebne ukrepe, navedene v odstavku 1 zgoraj, lahko te ukrepe ohranijo pod pogojem, da o njih do 1. januarja 1978 uradno obvestijo Komisijo, in, če so takšna odstopanja namenjena poenostavitvi postopka za obračunavanje davka, da so v skladu z zahtevo iz odstavka 1 zgoraj.“

13      Na podlagi člena 1 Devete direktive Sveta 78/583/EGS z dne 26. junija 1978 o usklajevanju zakonov držav članic glede prometnih davkov (UL L 194, str. 16, v nadaljevanju: Deveta direktiva) se določenim državam članicam dovoli, da začnejo izvajati omenjeno direktivo najpozneje do 1. januarja 1979.

 Nizozemska ureditev

14      Člen 1 zakona o trošarini z dne 31. oktobra 1991 (Wet op de accijns, Stb. 1991, št. 561, v nadaljevanju: zakon o trošarini) določa:

„1.      Davek, imenovan trošarina, se odmeri od:

[…]

         f) tobačnih izdelkov.

2.      Trošarino je treba plačati v primeru sprostitve v porabo in uvoza proizvodov, določenih v odstavku 1.“

15      Člen 71(1) navedenega zakona določa:

„1.      Pod pogoji in v mejah, ki jih s splošnim ukrepom določi uprava, se na zahtevo znesek trošarine za blago, ki je predmet trošarine, vrne, [če je to blago]:

a)      izgubljeno;

b)      uničeno pod upravnim nadzorom;

c)      izvoženo v tretje države ali je predmet skupnostnega carinskega