2018.07.2.7 DDV obravnava vstopnine za storitev izobraževanja
mag. Aleksandra Heinzer, davčna svetovalka
Kako presoditi, ali se pri storitvi izobraževanja uporabi 1. odstavek 25. člena ZDDV-1 ali 29. člena ZDDV-1, in sicer v primerih izobraževanja, ki ga izvede davčni zavezanec (pogosto uporabi besedo seminar). FURS je leta 2011 objavil pojasnilo št. 4230-2796/2011, kjer navaja, da se seminarji uvrščajo med storitve v zvezi z vstopninami iz 1. odstavka 29. člena ZDDV-1.
V konkretnem primeru davčni zavezanec izvede izobraževanje z določenega strokovnega področja (npr. tehničnega), ki se ga udeležijo slušatelji, ki prihajajo iz različnih podjetij, ali pa gre za fizične osebe, ki opravljajo dejavnost. Še posebej se pojavlja dilema takrat, ko so udeleženci oz. plačniki računa iz tujine (iz drugih članic ali iz držav zunaj EU).
Ali je pri tem merodajno, da so npr. vsi slušatelji iz enega podjetja ali dolžina trajanja izobraževanja ali npr. dejstvo, da izobraževanje vključuje tudi demonstracije oz. prikaze, kjer udeleženci lahko sodelujejo, ali kateri drugi kriterij? Domnevamo, da samo poimenovanje izobraževanja ne more biti odločilno.
Vaše dileme so povsem na mestu. Kot pojasnjujem v nadaljevanju, kljub nekaterim določbam Izvedbene uredbe o DDV, zaenkrat žal ni enotnega stališča glede DDV obravnave vstopnin, prav tako pa slovenski davčni organ svojega stališča, v katerem bi zajel različne primere dogodkov, žal še ni podal. Zaradi navedenega vam v nadaljevanju lahko ponudim trenutno DDV prakso, ki velja v EU, žal pa bo na jasen odgovor s strani davčnega organa očitno treba še počakati.
Najprej naj izrazim strinjanje z vami, da zgolj na podlagi imenovanja dogodka, npr. seminar, nikakor ni mogoče opredeliti DDV implikacij, pač pa je treba storitve proučiti vsebinsko v vsakem primeru posebej.
Zaradi obsega tematike…
