Danes je 9.4.2020
Input:

Kraj pridobitve blaga znotraj Unije

9.3.2020, , Vir: Verlag Dashöfer

6.4.2 Kraj pridobitve blaga znotraj Unije

Erika Režek, davčna svetovalka

Osnovno pravilo obdavčitve po kraju, kjer se blago nahaja, ko se konča odpošiljanje ali prevoz osebi, ki ga je pridobila.

Izjema: Obrnjeno davčno breme, v kolikor je pridobitelj ID zavezanec za namene DDV v drugi državi članici.

V kolikor pridobitelj dokaže, da je bila pridobitev blaga predmet DDV v drugi državi članici in je za to blago po ZDDV-1 plačnik DDV pridobitelj blaga, se davčna osnova za obračun DDV zmanjša za plačani DDV v drugi državi članici.

Slovenski davčni zavezanec opravi pridobitev blaga v višini 1.000 evrov. Za tako prejeto blago mu avstrijski dobavitelj zaračuna 20% MwSt, skupaj tako račun znaša 1.200 evrov. Ker se kot plačnik DDV smatra pridobitelj blaga v Sloveniji, ta obračuna DDV od osnove 1.000 evrov.

Skladno z izvedbeno uredbo mora biti pravica vsake države članice pridobitve, da se blago obdavči v tej državi, ne glede na to, kako se taka transakcija obravnava v državi odpošiljanja blaga.

Država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča in v kateri se opravi pridobitev blaga znotraj Unije, izvede obdavčitev, ne glede na DDV obravnavo transakcij, v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne. Skladno z izvedbeno uredbo je tako v državi, kjer se prevoz konča, popolna pravica do obdavčitve.

Kakršen koli zahtevek dobavitelja blaga za popravek DDV, ki ga je zaračunal in ga prijavil v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne, se v tej državi članici obravnava v skladu z njenimi nacionalnimi pravili.

Pridobitev blaga znotraj Unije

Pridobitev blaga znotraj Unije (11. člen ZDDV-1) pomeni pridobitev pravice razpolaganja na premičninah, kot da bi bil pridobitelj lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali odpelje v Slovenijo iz druge države članice prodajalec, ali sam pridobitelj ali druga oseba za račun enega od njiju.

Pogoji za obdavčitev v RS

Da je pridobljeno blago obdavčeno v Sloveniji, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

- prodajalec je davčni zavezanec z ID številko za namene DDV v drugi državi članici,

- promet je opravljen za plačilo ali se šteje, da je opravljen za plačilo,

- blago je pridobljeno na ozemlju Slovenije,

- prejemnik je davčni zavezanec z ID številko za namene DDV v Sloveniji.

Davčni zavezanec tako odpremo blaga ustrezno evidentira v svojem knjigovodstvu.

Blago, ki je preneseno v drugo državo članico, se v državi odhoda obravnava kot dobava blaga, v državi članici prihoda pa se šteje za pridobitev blaga v Uniji.

Začasne transakcije

V primeru izjem, to velja za t.i. začasne transakcije, pa se takšen prenos v državi odhoda ne šteje za dobavo, v državi prihoda pa ne za pridobitev blaga, zato se od takšnih prenosov blaga DDV ne obračunava.

Primer obdavčitve, kadar ni prenosa blaga v drugo državo članico (9. člen ZDDV-1, točka f, g in h)

Stroj, kupljen v eni državi članici in instaliran v drugi državi članici s strani dobavitelja (dobavitelj plača DDV v državi, kjer stroj instalira) – ni prenosa blaga.

Blago je poslano v drugo državo na razstavo na sejmu (blago bo vrnjeno) – ni prenosa blaga.

Davčni zavezanec odpošlje blago v drugo državo članico na popravilo – ni prenosa blaga. (pogojeno z vračilom blaga).

Davčni zavezanec odpošlje orodje v drugo državo članico za uporabo pri proizvodnji končnih izdelkov (začasna raba za obdobje krajše od 24 mesecev) – ni prenosa blaga.

Prenos blaga iz Slovenije v drugo državo članico za namene cenitve blaga, če se blago po cenitvi vrne temu davčnemu zavezancu v Slovenijo, za katerega je bila cenitev opravljena – ni prenosa blaga.

Za izvajanje teh določb je davčni zavezanec dolžan upoštevati določbe 85. člena ZDDV-1 (splošne obveznosti). Po tej določbi, 2. odst., mora vsak davčni zavezanec voditi evidenco o blagu, ki ga je odposlal ali odpeljal sam ali druga oseba za njegov račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico za namene transakcij iz točk f, g in h drugega odstavka 9. člena tega zakona.

Ta določba še navaja, da mora prav tako vsak davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogočijo identifikacijo blaga, ki mu ga odpošlje iz druge države članice davčni zavezanec, identificiran za DDV v tej drugi državi članici ali druga oseba za njegov račun, v zvezi s katerim je bila opravljena cenitev ali delo na tem blagu.Kakšne morajo biti te evidence, podrobneje naštevata 149. in 150. člen Pravilnika o izvajanju ZDDV-1.

Posebna evidenca blaga iz drugega odstavka 85. člena ZDDV-1mora vsebovati naslednje podatke:

- zaporedno številko vpisa;

- številko in datum listine;

- zbirno vrednost blaga v eurih z listine;

- količino blaga, navedenega v listini;

- kratek opis blaga;

- vrsto transakcije iz drugega odstavka 9. člena ZDDV-1 (v primeru točke f in g), vrsto opravljene storitve, v primeru točke h pa namen začasne rabe blaga, kot na primer sejem, razstava ipd.;

- namembna država članica, v katero je blago odpeljano oziroma odposlano;

- datum odpošiljanja blaga;

- datum dejanskega prejema blaga, ko se blago vrne v Slovenijo, ali datum prodaje

- blaga, če se blago ne vrne v Slovenijo;

- količina blaga in kratek opis blaga, ki se ne vrne v Slovenijo.

Če se blago iz prve namembne države članice pošlje neposredno v drugo namembno državo članico in so še vedno izpolnjeni pogoji iz točke f, g in h 2. odstavka 9. člena ZDDV-1, mora davčni zavezanec tako transakcijo evidentirati posebej.

Posebne evidence v skladu s 3. odstavkom 85. člena ZDDV-1

Davčni zavezanec mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti zlasti naslednje podatke:

- količino in vrednost prejetega blaga;

- kratek opis blaga (vrsta premičnine);

- vrsto opravljene storitve (cenitev premičnine ali vrsta storitve, ki se opravlja na premičnini);

- ime in sedež oziroma stalno oziroma običajno prebivališče naročnika storitve;

- identifikacijsko številko za DDV naročnika storitve;

- datum prejema blaga iz države članice naročnika storitve;

- datum vračila blaga po opravljeni storitvi;

- količina blaga, ki ni bilo vrnjena naročniku;

- opis blaga, ki ni bilo vrnjeno naročniku.

Slovenski davčni zavezanec ima na ozemlju Italije agenta, ki prodaja blago v njegovem imenu za njegov račun. V ta namen slovenski davčni zavezanec odpošlje svoje blago, kot “razstavni eksponat“ začasno za dobo 24 mesecev, da si lahko eventualni italijanski kupci blago tudi ogledajo in ga preizkusijo.

Agent lastnih zalog nima, za svoje storitve mu slovenski davčni zavezanec priznava le posredniško provizijo.

Slovenskega davčnega zavezanca zanima, kaj v primeru, da poteče rok 24 mesecev, tako, da se blago ne vrne v Slovenijo in ostane v Italiji.

Glede na določila h) točke 2. odst. 9. člena ZDDV-1, je začasna raba blaga v drugi državi članici omejena na obdobje 24 mesecev. Davčni zavezanec mora tako poskrbeti, da se razstavni eksponat pred potekom tega roka pripelje v Slovenijo. Tako dobavo mora tudi ustrezno evidentirati v posebni evidenci, ki jo vodi skladno z določili 149. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (datum prejema blaga, količino in opis blaga).

V kolikor bo davčni zavezanec to isto blago ponovno začasno poslal v Italijo, je dolžan to transakcijo ponovno tudi evidentirati v tej evidenci.

V primeru, da pa bo razstavni eksponat ostal v Italiji, se po 9. členu ZDDV-1 šteje, da je bilo blago preneseno v drugo državo članico. Pri tem se nam poraja vprašanje, ker slovenski davčni zavezanec v Italiji ne razpolaga z ID za namene DDV, ali se taka transakcija lahko šteje kot oproščena dobava v EU, 46. člen ZDDV-1.

Za odgovor na to vprašanje pa je vsekakor pomembno, kakšen status ima agent, ki v Italiji opravlja transakcije v imenu in za račun slovenskega davčnega zavezanca. Ali lahko slovenski davčni zavezanec opravi dobavo blaga kar temu agentu, ki v Italiji zgolj opravlja posredniške storitve?

Situacija je vprašljiva prav z vidika obravnavanja tako vrstnih transakcij. Ali jih lahko obravnavamo, kot da gre za prodajo na sejmih? FURS je vezano na tako prodajo podal pojasnilo (Prodaja blaga na sejmih in identifikacija za DDV, št. 4230-110/2010, 1.6.2010).

Mnenje se sicer nanaša na obratno situacijo, v Sloveniji razstavlja tuj davčni zavezanec, prodaja v Sloveniji tako zavezancu za DDV, kot fizičnim osebam. FURS v pojasnilu navaja: “Če tuj razstavljavec proda blago osebi, identificirani za namene DDV v Sloveniji, slednji opravi pridobitev blaga v Sloveniji, tujemu davčnemu zavezancu v tem primeru ni potrebno pridobiti slovenske identifikacijske številke za DDV.“

Če tuj razstavljavec proda blago fizičnim osebam, »kmetom pavšalistom«, davčnim zavezancem, ki opravljajo samo dobave blaga ali storitev, pri katerih ni pravice do odbitka vstopnega DDV, ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, se mu v Sloveniji ni treba identificirati za namene DDV, če skupna vrednost dobav tega razstavljavca v Slovenijo v tekočem in preteklem koledarskem letu ne preseže 35.000 EUR. Če ta pogoj ni izpolnjen, se mora razstavljavec identificirati za namene DDV v Sloveniji in od prodaj obračunati slovenski DDV ter predlagati obračune DDV.

Tako bi lahko zaključili, da v kolikor bo slovenski davčni zavezanec to blago po poteku 24 mesecev prodal v Italiji in kot kupec nastopa oseba, ki ima ID za namene DDV v tej državi, ta oseba kot taka opravi pridobitev blaga v Italiji in se zato posledično slovenskemu davčnemu zavezancu ni potrebno v Italiji identificirati za namene DDV.

Tako opravljeno dobavo slovenski davčni zavezanec poroča v rekapitulacijsko poročilo (obr. v RP-O); slovenski davčni zavezanec opravi dobavo blaga v obliki prenosa blaga v smislu 9. člena ZDDV-1, ki se po 4. odst. 46. člena ZDDV-1 šteje za oproščeno plačila DDV.

Na izdanem računu se slovenski davčni zavezanec sklicuje na to določilo. To prodajo hkrati tudi evidentira v posebni evidenci po 2. odst. 85. člena ZDDV-1 v povezavi z 149. členom Pravilnika o izvajanju ZDDV-1, 9. alineja 1. odst. tega člena – datum prodaje blaga, če se blago ne vrne v Slovenijo.

Od 1.1.2013 se kot začasen prenos blaga v drugo državo članico šteje tudi prenos blaga za namene opravljanja cenitve na tem blagu.

Tudi za tako vrstne transakcije je davčni zavezanec dolžan zagotavljati evidence, s katerimi zagotavlja, da ni opravil dobavo blaga v smislu obdavčene transakcije, kot določa 9. člen ZDDV-1 v povezavi z 149. členom Pravilnika o izvajanju ZDDV-1.

Obračunavanje DDV pri verižnih poslih

Verižni posli se nanašajo na zaporedne dobave blaga, ki je predmet enega samega prevoza znotraj Skupnosti.

Verižne transakcije so transakcije, kjer je udeleženih več davčnih zavezancev iz različnih držav, blago gre od prvega, direktno k zadnjemu v verigi, obveznost za plačilo DDV pa je določena v državi končne potrošnje.

Kadar gre za verižne transakcije dobav blaga je potrebno za vsako dobavo blaga ugotoviti, katera dobava je tista, pri kateri se blago odpošlje ali prevaža.

Po določilih ZDDV-1 je najprej potrebno določiti kraj dobave blaga.

ZDDV-1 definira:

1. kraj dobave blaga brez prevoza - 19. člena ZDDV-1: če se blago ne odpošilja ali prevaža, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi dobava blaga in

2. kraj dobave blaga s prevozom:

a. 20. člen ZDDV-1, 1. odst.: kadar blago odpošlje ali odpelje dobavitelj, kupec ali tretja oseba, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku.

b. 20. člen ZDDV-1, 3. odst.: ne glede na prvi odstavek, se šteje, da je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz države članice, ki ni namembna država članica, kraj, kjer se blago nahaja, ko se odpošiljanje ali prevoz blaga kupcu konča pod pogojem, da je dobava opravljena za davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, katerih pridobitve blaga znotraj Unije niso predmet DDV, ali za katerikoli drugo osebo, ki ni davčni zavezanec.

Po 1. 1.2020 je v ZDDV-1 vneseno določilo, 20. a člen, ki je povzeto po določilu 36.a člena Direktive Sveta št. 2018/1910, z dne 4. decembra 2018, o spremembi Direktive 2006/112/ES glede harmonizacije in poenostavitve nekaterih pravil v okviru sistema davka na dodano vrednost za obdavčevanje trgovine med državami članicami.

Po določbah 20. a člena ZDDV-1 velja, če se isto blago dobavlja zaporedno in je to blago iz Slovenije odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, ali obratno, neposredno od prvega dobavitelja do zadnjega v verigi, se odpošiljanje ali prevoz za namene uveljavljanja oprostitve plačila DDV zaradi dobave v drugo državo članico pripiše samo dobavi, ki se opravi vmesnemu dobavitelju.

Odpošiljanje ali prevoz se pripiše dobavi blaga, ki jo opravi vmesni dobavitelj. Če je ta vmesni dobavitelj identificiran za namene DDV v Sloveniji, svojemu dobavitelju sporočil ID za DDV, ki mu jo je izdala Slovenija.

»Vmesni dobavitelj« pomeni dobavitelja v verigi, ki ni prvi dobavitelj in ki odpošilja ali prevaža blago oziroma za račun katerega se blago odpošilja ali prevaža.

Gre za poenotenje pravil obdavčevanja prometa blaga med državami članicami v primeru, ko je isto blago predmet več zaporednih dobav, ampak je le enkrat prepeljano iz ene države članice v drugo državo članico. V skladu s sodno prakso Sodišča EU