Danes je 29.3.2024

Input:

Nadomestilo, ki ga stranke plačajo v primeru nespoštovanja najkrajšega trajanja naročniškega razmerja (C-43/19)

11.6.2020, Vir: InfoCuria - Sodna praksa SodiščaČas branja: 27 minut

SODBA SODIŠČA (deveti senat)

z dne 11. junija 2020 (jezik postopka: portugalščina)

„Predhodno odločanje – Davek na dodano vrednost (DDV) – Direktiva 2006/112/ES – Člen 2(1)(c) – Področje uporabe – Obdavčljive transakcije –Storitve, opravljene za plačilo – Nadomestilo, ki ga stranke plačajo v primeru nespoštovanja najkrajšega trajanja naročniškega razmerja – Opredelitev“

V zadevi C‑43/19,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Tribunal Arbitral Tributário (Centro de Arbitragem Administrativa) (razsodišče v davčnih sporih (center za arbitražo v upravnih zadevah), Portugalska) z odločbo z dne 2. januarja 2019, ki je na Sodišče prispela 24. januarja 2019, v postopku

Vodafone Portugal – Comunicaões Pessoais, SA

proti

Autoridade Tributária e Aduaneira,

SODIŠČE (deveti senat),

v sestavi S. Rodin, predsednik senata, D. Šváby, sodnik, in K. Jürimäe (poročevalka), sodnica,

generalni pravobranilec: G. Pitruzzella,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 30. januarja 2020,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Vodafone Portugal – Comunicaões Pessoais, SA S. Fernandes de Almeida, J. Lobato Heitor in A. Costa, advogados,

–        za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, T. Larsen, R. Campos Laires in P. Barros da Costa, agenti,

–        za irsko vlado J. Quaney in M. Browne, agentki, skupaj z N. Traversom, SC,

–        za vlado Združenega kraljestva Z. Lavery, agentka, skupaj z E. Mitrophanous, barrister,

–        za Evropsko komisijo sprva L. Lozano Palacios in A. Caeiros, nato L. Lozano Palacios in I. Melo Sampaio, agenti,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(1)(c) ter členov 9, 24, 72 in 73 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1; v nadaljevanju: Direktiva o DDV).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Vodafone Portugal – Comunicaões Pessoais, SA (v nadaljevanju: Vodafone) in Autoridade Tributária e Aduaneira (davčni in carinski organ, Portugalska) glede obrnjene davčne obveznosti za davek na dodano vrednost (DDV), ki se nanaša na november 2016.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        Člen 2(1)(c) Direktive o DDV določa, da so predmet DDV „storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo“.

4        Člen 9(1) te direktive določa:

„1.      ,Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.

,Ekonomska dejavnost‘ je vsaka dejavnost proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih poklicev. Za ekonomsko dejavnost se šteje predvsem izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.“

5        Člen 24 navedene direktive določa:

„1.      ,Opravljanje storitev‘ pomeni vsako transakcijo, ki ni dobava blaga.

2.      ,Telekomunikacijske storitve‘ pomenijo storitve v zvezi s prenosom, oddajanjem ali sprejemanjem signalov, besed, slik in zvoka ali kakršne koli informacije po žičnih, radijskih, optičnih ali drugih elektromagnetnih sistemih, vključno s povezanim prenosom ali dodeljevanjem povezane pravice do uporabe zmogljivosti za takšen prenos, oddajanje ali sprejemanje, vključno z zagotavljanjem dostopa do globalnih informacijskih omrežij.“

6        Člen 64(1) te direktive določa:

„Če se izdajajo zaporedni računi ali izvršijo zaporedna plačila, se dobava blaga […] ali opravljanje storitev šteje za zaključeno v trenutku, ko poteče obdobje, na katerega se taki računi ali plačila nanašajo.“

7        Člen 72 Direktive o DDV določa:

„Za namene te direktive pomeni ,tržna vrednost‘ celoten znesek, ki bi ga pridobitelj ali prejemnik v prodajni fazi pridobitve zadevnega blaga ali opravljene storitve in pod pogoji lojalne konkurence, moral plačati neodvisnemu dobavitelju ali ponudniku na ozemlju države članice, v kateri je transakcija obdavčljiva, da bi si v tem trenutku zagotovil zadevno blago ali storitve.

Če ni mogoče ugotoviti primerljive dobave blaga ali opravljanja storitev, pomeni ,tržna vrednost‘ naslednje:

1.      v zvezi z blagom znesek, ki ni manjši od nabavne cene blaga ali podobnega blaga ali – če ni nabavne cene – od lastne cene, ki se določi v trenutku dobave;

2.      v zvezi s storitvami pomeni znesek, ki ni manjši od celotnih stroškov, ki jih mora davčni zavezanec plačati za opravljene storitve.“

8        Člen 73 te direktive določa:

„Pri dobavah blaga in opravljanju storitev, razen tistih iz členov 74 do 77, davčna osnova zajema vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od pridobitelja, prejemnika ali tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takšnih dobav.“

 Portugalsko pravo

 Zakonik o DDV

9        V skladu s členom 1(1)(a) Código do Imposto sobre o Valor Acrescentado (zakonik o davku na dodano vrednost; v nadaljevanju: zakonik o DDV) so predmet DDV dobave blaga in storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na nacionalnem ozemlju za plačilo.

10      Člen 4(1) zakonika o DDV določa, da se za opravljanje storitev štejejo transakcije, opravljene za plačilo, ki niso niti dobave, niti pridobitve znotraj Skupnosti, niti uvoz blaga.

11      Člen 16(6)(a) zakonika o DDV določa:

„Davčna osnova iz prejšnjega odstavka ne zajema naslednjih elementov:

(a)      obresti za odloženo plačilo protivrednosti in zneskov, prejetih iz naslova odškodnine, ki se ugotovi pred sodiščem, zaradi popolnega ali delnega nespoštovanja obveznosti.“

 Zakon o elektronskih komunikacijah

12      Lei n.o 5/2004, das comunicaões electrónicas (zakon št. 5/2004 o elektronskih komunikacijah) z dne 10. februarja 2004 (Diário da República I, serija I‑A, št. 34 z dne 10. februarja 2004), kakor je bil spremenjen z lei n.o 15/2016 (zakon št. 15/2016) z dne 17. junija 2016 (Diário da República, 1. serija, št. 115, z dne 17. junija 2016) (v nadaljevanju: zakon o elektronskih komunikacijah), v členu 47(1) in (2)(c) določa:

„1.      Podjetja, ki ponujajo javna komunikacijska omrežja ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, morajo javnosti in tistemu, ki izkaže namero po sklenitvi pogodbe o opravljanju storitev, ki jih zagotavljajo, dati na voljo ustrezne, pregledne, primerljive in posodobljene informacije o običajnih pogojih dostopa in uporabe storitev, ki jih zagotavljajo končnim uporabnikom in potrošnikom, pri čemer podrobno navedejo svoje cene in druge stroške ter po potrebi tudi tiste, ki se nanašajo na prenehanje pogodb.

2.      Za uporabo prejšnjega odstavka morajo ta podjetja objaviti […] naslednje informacije, ki jih je treba predhodno zagotoviti tudi vsakomur, ki želi z njimi skleniti pogodbo o opravljanju storitev:

[…]

(c)      običajne cene, pri čemer so navedeni zneski, ki jih je treba plačati za vsako storitev, in vsebina vsakega elementa cene, ki zajema zlasti:

(i)      stroške, povezane z aktivacijo storitve ter dostopom, uporabo in oskrbo;

(ii)      podrobne informacije o uporabljenih običajnih popustih in posebnih ali specifičnih tarifnih sistemih ter morebitne dodatne stroške;

(iii)      stroške, povezane z najeto terminalsko opremo ali opremo, katere lastnik je postala stranka;

(iv)      stroške zaradi prenehanja pogodbe, vključno z vračilom opreme ali kazni zaradi predčasnega prenehanja na pobudo naročnikov.“

13      Člen 48 zakona o elektronskih komunikacijah določa:

„1.      Brez poseganja v predpise o varstvu potrošnikov mora biti ponudba javnih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev predmet pogodbe, ki mora jasno, izčrpno in enostavno dostopno zajemati naslednje elemente:

(g)      trajanje pogodbe, pogoje za podaljšanje, mirovanje in ukinitev storitev ter pogoje za podaljšanje, mirovanje in prenehanje pogodbe;

2.      Informacije o trajanju pogodb, vključno s pogoji za njihovo podaljšanje in prenehanje, morajo biti jasne, razumljive, dostopne na trajnem nosilcu podatkov in vsebovati naslednje navedbe:

(a)      morebitno obdobje vezave, od katerega je odvisna dodelitev kakršne koli določene in številčno opredeljene ugodnosti potrošniku, ki je povezana s subvencioniranjem terminalske opreme, priključitvijo in aktiviranjem storitve ali drugimi pogoji iz posebne ponudbe;

(b)      morebitne stroške, povezane s prenosljivostjo številk in drugih identifikatorjev;

(c)      morebitne stroške, nastale zaradi predčasnega prenehanja pogodbe v obdobju vezave na zahtevo naročnika, zlasti zaradi povračila stroškov v zvezi s subvencioniranjem terminalske opreme, priključitvijo in aktiviranjem storitve ali drugimi pogoji iz posebne ponudbe.

4.      Podjetja, ki ponujajo elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve elektronskih komunikacij, ne morejo niti nasprotovati odpovedi pogodb na pobudo naročnikov, ker obstaja obdobje vezave, niti zahtevati plačila kakršnih koli