Danes je 28.3.2024

Input:

Pravica do odbitka DDV v zvezi z dobavo materialov, ki jih je mogoče reciklirati (C-281/20)

11.11.2021, Vir: InfoCuria - Sodna praksa SodiščaČas branja: 31 minut

SODBA SODIŠČA (peti senat)

z dne 11. novembra 2021 (jezik postopka: španščina)

„Predhodno odločanje – Obdavčenje – Davek na dodano vrednost (DDV) – Direktiva 2006/112/ES – Člen 168 – Pravica do odbitka – Člen 199 – Sistem obrnjene davčne obveznosti – Načelo davčne nevtralnosti – Vsebinski pogoji za pravico do odbitka – Status davčnega zavezanca dobavitelja – Dokazno breme – Utaja – Zloraba – Račun, na katerem je naveden fiktivni dobavitelj“

V zadevi C‑281/20,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) z odločbo z dne 11. februarja 2020, ki je na Sodišče prispela 26. junija 2020, v postopku

Ferimet SL

proti

Administración General del Estado,

SODIŠČE (peti senat),

v sestavi E. Regan, predsednik senata, K. Lenaerts, predsednik Sodišča v funkciji sodnika petega senata, C. Lycourgos, predsednik četrtega senata, I. Jarukaitis (poročevalec) in M. Ilešič, sodnika,

generalni pravobranilec: P. Pikamäe,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Ferimet SL M. A. Montero Reiter, procurador, in F. Juanes Ródenas, abogado,

–        za špansko vlado S. Jiménez García, agent,

–        za češko vlado M. Smolek, J. Vláčil in O. Serdula, agenti,

–        za Evropsko komisijo L. Lozano Palacios in J. Jokubauskaitė, agentki,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 168 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1), po potrebi v povezavi z drugimi določbami te direktive, in načela davčne nevtralnosti.

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Ferimet SL in Administración General del Estado (splošna državna uprava, Španija) glede pravice do odbitka davka na dodano vrednost (DDV) v zvezi z dobavo materialov, ki jih je mogoče reciklirati, opravljeno leta 2008.

 Pravni okvir

Pravo Unije

3        Člen 9(1) Direktive 2006/112 določa:

„,Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.

,Ekonomska dejavnost‘ je vsaka dejavnost proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih poklicev. Za ekonomsko dejavnost se šteje predvsem izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.“

4        Člen 168 te direktive določa:

„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje zneske:

(a)      DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni zavezanec;

[…]“

5        Člen 178 navedene direktive določa:

„Za uveljavljanje pravice do odbitka mora davčni zavezanec izpolniti naslednje pogoje:

(a)      za odbitke v skladu s členom 168(a) v zvezi z dobavo blaga in opravljanjem storitev imeti račun, izdan v skladu s členi 220 do 236 in členi 238, 239 in 240;

[…]

(f)      če je dolžan plačati DDV kot prejemnik ali pridobitelj pri uporabi členov 194 do 197 ali členom 199, mora izpolnjevati formalnosti, ki jih določi vsaka država članica.“

6        Člen 199(1) Direktive 2006/112 določa:

„Države članice lahko določijo, da je oseba, ki je dolžna plačati DDV, davčni zavezanec, za katerega se opravi katera koli izmed naslednjih storitev:

[…]

(d)      dobava rabljenega materiala, tudi rabljenega materiala, ki ga kot takega ni mogoče ponovno uporabiti, ostankov, industrijskih in neindustrijskih odpadkov, odpadkov, ki jih je mogoče reciklirati, delno predelanih odpadkov in določenega blaga in storitev, kot je navedeno v Prilogi VI;

[…]“

7        Člen 273, prvi odstavek, te direktive določa:

„Države članice lahko določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo davčni zavezanci med državami članicami, pod pogojem, da takšne obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo formalnosti pri prehodu meja.“

Špansko pravo

8        Člen 84(1), točka 2(c), Ley 37/1992 del Impuesto sobre el Valor Añadido (zakon o davku na dodano vrednost) z dne 28. decembra 1992 (BOE št. 312 z dne 29. decembra 1992, str. 44247) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o DDV), določa, da so zavezanci za DDV podjetja ali poklicni ponudniki, za katere se izvajajo obdavčene transakcije, kadar gre za dobave industrijskih odpadkov, odpadkov in ostankov litega železa, železa ali jekla, ostankov in drugega materiala, ki ga je mogoče reciklirati in vsebuje železne in neželezne kovine ali njihove zlitine, žlindre, pepela, škaje in industrijskih ostankov, ki vsebujejo kovine ali njihove zlitine.

9        Na podlagi člena 92(1), točka 3, zakona o DDV lahko davčni zavezanci od DDV, dolgovanega iz naslova obdavčljivih transakcij, opravljenih znotraj države, odbijejo DDV, ki so ga morali plačati na istem ozemlju in je bil neposredno obračunan oziroma ki so ga plačali za dobave blaga iz člena 84(1), točka 2, tega zakona.

10      Člen 97 navedenega zakona določa:

„1.      Trgovci in poklicni ponudniki lahko uveljavljajo pravico do odbitka le, če imajo dokument, ki dokazuje njihovo pravico.

V ta namen se za dokazilo za pravico do odbitka štejejo zgolj ti dokumenti:

[…]

(4)      račun, ki ga je izdal davčni zavezanec v primerih iz člena 165(1) tega zakona. […]

2.      Predhodne listine, ki ne izpolnjujejo vseh pogojev, določenih z zakonom ali drugim predpisom, ne dokazujejo pravice do odbitka […].

[…]“

11      V skladu s členom 165(1) zakona o DDV se „[v] primerih iz člena 84(1), točka 2, […] tega zakona […] računu, ki ga, glede na primer, izda oseba, ki opravi dobavo zadevnega blaga ali zadevnih storitev, ali računovodski listini […] priloži račun, na katerem je izkazan davek. Ta račun mora izpolnjevati zahteve, določene s predpisi.“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

12      Družba Ferimet je prijavila, da je leta 2008 od družbe Reciclatges de Terra Alta kupila materiale, ki jih je mogoče reciklirati (odpadna kovina), pri čemer je navedla, da za transakcijo velja sistem obrnjene davčne obveznosti za DDV, in pripravila ustrezen račun.

13      Inspección de los Tributos (davčni inšpektorat, Španija) je pri nadzoru zlasti ugotovil, da podjetje, ki je bilo na računu navedeno kot dobavitelj teh materialov, dejansko ni imelo materialnih in človeških virov, potrebnih za njihovo dobavo, in presodil, da je treba račune, ki jih je izdala družba Ferimet, šteti za ponarejene. Menil je, da je šlo pri navedeni transakciji za simulacijo, saj sicer dobave navedenih materialov ni bilo mogoče zanikati, je pa bil namerno prikrit njihov pravi dobavitelj. Davčni inšpektorat je zato odločil, da ni mogoče priznati odbitka DDV v zvezi s to transakcijo, in za davčno leto 2008 izdal odločbo o odmeri davka v znesku 140.441,71 EUR, hkrati pa določil sankcijo v znesku 140.737,68 EUR.

14      Tribunal Económico-Administrativo Regional de Cataluña (regionalno sodišče za gospodarske in upravne spore v Kataloniji, Španija) je zavrnilo tožbo družbe Ferimet zoper to odločbo o odmeri davka in zoper to sankcijo, zato je ta družba zoper to zavrnilno sodbo vložila pritožbo pri Tribunal Superior de Justicia de Cataluña (vrhovno sodišče Katalonije, Španija). Družba Ferimet je pred navedenim sodiščem trdila, da je bila resničnost nakupa zadevnih materialov, ki jih je mogoče reciklirati, ugotovljena, da se navedba fiktivnega dobavitelja na računu nanaša zgolj na izpolnjevanje formalnih zahtev, ker je bil nakup dejansko opravljen, da pravice do odbitka DDV ni mogoče zavrniti, če je dokazana resničnost transakcije, in da sistem obrnjene davčne obveznosti, ki je bil uporabljen v obravnavani zadevi, zagotavlja ne le pobiranje DDV in nadzor nad njim, ampak tudi neobstoj kakršne koli davčne ugodnosti za davčnega zavezanca.

15      Tribunal Superior de Justicia de Cataluña (vrhovno sodišče Katalonije) je s sodbo z dne 23. novembra 2017 pritožbo družbe Ferimet zavrnilo z obrazložitvijo, da je davčni inšpektorat zadostno dokazal prikrivanje dobavitelja, da navedbe dobavitelja ni mogoče šteti za zgolj formalnost, ker je to element, ki omogoča nadzor nad pravilnostjo verige DDV, in da zato ta navedba vpliva na načelo davčne nevtralnosti. Navedeno sodišče je tudi poudarilo, da čeprav sistem obrnjene davčne obveznosti načeloma ne povzroči izgube davčnih prihodkov, je pravica do odbitka DDV vseeno odvisna od spoštovanja vsebinskih pogojev, med katerimi je dejstvo, da je oseba, ki je navedena, dejansko dobavitelj.

16      Družba Ferimet je nato vložila kasacijsko pritožbo pri Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), ki je predložitveno sodišče, pred katerim trdi, da nacionalna in evropska ureditev ter sodna praksa Sodišča nujno vodijo do ugotovitve, da je upravičena do odbitka DDV v zvezi s pridobitvijo zadevnih materialov, ki jih je mogoče reciklirati. V zvezi s tem trdi, da je bila njihov resnični prejemnik, da jih je dejansko kupila in prejela ter da ni prišlo in tudi ni moglo priti do izgube davčnih prihodkov, ker glede na to, da zanjo velja sistem obrnjene davčne obveznosti, niti ona niti njen dobavitelj nista bila dolžna plačati DDV.

17      Španska vlada pred navedenim sodiščem trdi, da navedba fiktivnega dobavitelja na računu dokazuje obstoj simulacije, da je treba prikrivanje identitete resničnega dobavitelja obravnavati, kot da je povezano z utajo tako DDV kot neposrednih davkov, in da družba Ferimet ni dokazala neobstoja davčne ugodnosti, na katerega se sklicuje.

18      Predložitveno sodišče navaja, da se spor, o katerem odloča, nanaša na možnost odbitka DDV, ki ga je družba Ferimet sama obračunala in plačala z izdajo računa v okviru mehanizma obrnjene davčne obveznosti, medtem ko je bil resnični dobavitelj navedenih materialov, ki jih je mogoče reciklirati, čeprav je bila zadevna transakcija dejansko opravljena, prikrit z navedbo fiktivnega ali neobstoječega dobavitelja na