SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 22. decembra 2010 (jezik postopka: poljščina)
„Šesta direktiva o DDV – Pravica do odbitka vstopnega davka – Opravljene storitve – Subjekti, ki niso vpisani v register zavezancev za plačilo DDV – Obvezne navedbe na računu za namene DDV – Nacionalni davčni predpisi – Izključitev pravice do odbitka na podlagi člena 17(6) Šeste direktive o DDV“
V zadevi C‑438/09,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Naczelny Sąd Administracyjny (Poljska) z odločbo z dne 14. julija 2009, ki je prispela na Sodišče 9. novembra 2009, v postopku
Bogusław Juliusz Dankowski
proti
Dyrektor Izby Skarbowej w Łodzi,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik senata, D. Šváby, sodnik, R. Silva de Lapuerta (poročevalka), sodnica, E. Juhász in T. von Danwitz, sodnika,
generalni pravobranilec: P. Mengozzi,
sodni tajnik: K. Malacek, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. novembra 2010,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
- za Bogusława Juliusza Dankowskega R. Grzejszczak in J. Skrzydlo, T. Grzejszczak in A. Kania, odvetniki,
- za poljsko vlado A. Kramarczyk, M. Szpunar in B. Majczyna, zastopniki,
- za nemško vlado C. Blaschke in J. Möller, zastopnika,
- za grško vlado Z. Chatzipavlou, D. Tsagkaraki in K. Georgiadis, zastopniki,
- za Evropsko komisijo D. Triantafyllou, A. Stobiecka-Kuik in K. Herrmann, zastopniki,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 17(2) in (6) ter 18 in 22 Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) (UL L 145, str. 1), v različici, ki je veljala v času nastanka dejstev.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med B. J. Dankowskim in Dyrektor Izby Skarbowej w Łodzi (direktorjem davčnega urada v Lodžu) glede omejitve pravice do odbitka davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV).
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 2 Šeste direktive določa:
„Predmet davka na dodano vrednost je naslednje:
1. dobava blaga ali storitev, ki jo davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države za plačilo;
[…]“
4 Člen 4 te direktive določa:
„1. ‚Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katero koli gospodarsko dejavnost iz odstavka 2, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.
2. Gospodarske dejavnosti iz odstavka 1 obsegajo vse dejavnosti proizvajalcev, trgovcev in oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi in dejavnostmi samostojnih poklicev. […]
[…]“
5 Člen 17 Šeste direktive določa:
„1. Pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka.
2. Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec upravičen odbiti davek, ki ga je dolžan plačati:
(a) davek na dodano vrednost, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago ali storitve, ki mu jih je dobavil ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec;
[…]
6. Najkasneje pred potekom štirih let od datuma začetka veljavnosti te direktive Svet na predlog Komisije soglasno odloči, kateri izdatki niso upravičeni do odbitka davka na dodano vrednost. Davek na dodano vrednost v nobenem primeru ni odbiten za izdatke, ki niso strogo poslovni izdatki, kot so izdatki za luksuzne predmete, razvedrilo ali zabavo.
Do začetka veljavnosti zgornjih pravil lahko države članice ohranijo vse izključitve, določene v njihovih nacionalnih zakonodajah ob začetku veljavnosti te direktive.
[…]“
6 Člen 18(1)(a) Šeste direktive določa:
„Za uveljavljanje svoje pravice do odbitka mora davčni zavezanec:
(a) za odbitke po členu 17(2)(a) imeti račun, sestavljen v skladu s členom 22(3) […]“
7 Člen 22(1) te direktive določa:
„(a) Vsak davčni zavezanec prijavi začetek, spremembo ali prenehanje svoje dejavnosti kot davčni zavezanec. […]
[…]
(c) Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da identificirajo s posamično številko:
– vsak davčni zavezanec […] ki na ozemlju države opravlja dobave blaga ali storitev, ki mu dajejo pravico do odbitka, razen dobav blaga ali storitev, za katere davek plača izključno naročnik ali prejemnik […].“
8 Člen 22(3) Šeste direktive določa:
„(a) Vsak davčni zavezanec za vsako dobavo blaga in storitev, ki jo opravi drugemu davčnemu zavezancu, izda račun […]
(b) Brez poseganja v posebno ureditev, ki jo določa ta direktiva, se za namene DDV na računih, ki se izstavljajo v skladu s […] točk[o] (a) zahtevajo samo naslednji podatki:
- datum izdaje,
- zaporedna številka […],
- identifikacijska številka za DDV iz odstavka 1(c), pod katero je davčni zavezanec dobavil blago ali opravil storitve […];
- […] identifikacijska številka za DDV iz odstavka 1(c), pod katero so bile zanj opravljene storitve […],
- polno ime in naslov davčnega zavezanca in njegovega naročnika,
- […] obseg in vrsta opravljenih storitev;
- datum, na katerega je bil[a] […] opravljena storitev […],
[…]“
9 Člen 22(8) Šeste direktive določa:
„Države članice lahko določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje davka in za preprečevanje davčnih utaj […].
Možnost, ki je predvidena v prvem pododstavku, se ne more uporabljati za nalaganje dodatnih obveznosti, ki jih je več, kot je določeno v odstavku 3.“
Nacionalna ureditev
10 Člen 96 zakona o davku na blago in storitve (ustawa o podatku od towarów i usług) z dne 11. marca 2004 v različici, veljavni v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari, določa, da morajo davčni zavezanci pred izvedbo prvega obdavčljivega dejanja vodji davčnega urada predložiti prijavo za vpis v davčni register.
11 Člen 88(3a), točka 1a, tega zakona določa, da računi ne morejo biti osnova za zmanjšanje dolgovanega vstopnega davka…
