SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 19. julija 2012 (jezik postopka: nizozemščina)
„Šesta direktiva o DDV – Členi 6(2), prvi pododstavek, (a) in (b), 11(A)(1)(c) in 17(2) – Del investicijskega blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja – Začasna uporaba v zasebne namene – Trajna adaptacija navedenega blaga – Plačilo DDV za trajno adaptacijo – Pravica do odbitka“
V zadevi C‑334/10,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska) z odločbo z dne 11. junija 2010, ki je prispela na Sodišče 12. julija 2010, v postopku
X
proti
Staatssecretaris van Financiën,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi A. Tizzano, predsednik senata, M. Safjan, M. Ilešič, E. Levits in J.‑J. Kasel (poročevalec), sodniki,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
- za nizozemsko vlado C. M. Wissels in M. Noort, zastopnici,
- za Evropsko komisijo W. Roels in L. Lozano Palacios, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 1. marca 2012
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 6(2), prvi pododstavek, (a) in (b), 11(A)(1)(c) in 17(2) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 95/7/ES z dne 10. aprila 1995 (UL L 102, str. 18, v nadaljevanju: Šesta direktiva).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med X (v nadaljevanju: davčni zavezanec), dvema osebama, ki sta zavezani za plačilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), in Staatssecretaris van Financiën glede odbitka tega davčnega zavezanca vstopnega DDV, ki ga je plačal v zvezi s stroški glede trajne adaptacije, zaradi začasne uporabe v zasebne namene davčnega zavezanca, investicijskega blaga, ki je del poslovnih sredstev njegovega podjetja.
Pravni okvir
3 Člen 6(2), prvi pododstavek, Šeste direktive določa:
„Za opravljanje storitev za plačilo se štejeta:
(a) uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo davčnega zavezanca ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, kjer je [DDV] za takšno blago v celoti ali deloma odbiten;
(b) opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za svojo zasebno rabo ali za zasebno rabo svojih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene svoje dejavnosti.
Države članice lahko odstopijo od določb tega odstavka, če takšno odstopanje ne vodi k izkrivljanju konkurence.“
4 Člen 11(A)(1)(c) Šeste direktive določa:
„A. Na ozemlju države
1. Davčna osnova:
[…]
(c) pri dobavah iz člena 6(2) so celotni stroški davčnega zavezanca za opravljene storitve;“
5 Člen 17(2)(a) Šeste direktive določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec upravičen odbiti davek, ki ga je dolžan plačati:
(a) davek na dodano vrednost, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal na ozemlju države za blago ali storitve, ki mu jih je dobavil ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec;“
Spor o glavni stvari in vprašanji za prehodno odločanje
6 Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, davčnega zavezanca sestavljata dve fizični osebi v obliki družbe z neomejeno odgovornostjo brez statusa pravne osebe. Leta 2000 se je davčni zavezanec ukvarjal s trgovino na debelo z avtomobilskimi laki. Ustanovitelja davčnega zavezanca sta leta 1999 kupila skladišče, ki sta ga takoj začela uporabljati za svojo gospodarsko dejavnost.
7 V začetku leta 2000 sta si družbenika s svojimi otroki, v pričakovanju predaje službenega stanovanja v bližini skladišča, del podstrešja skladišča uredila za začasno prebivanje. Pri tem sta vgradila dve strešni okni nad čelnimi vrati ter uredila predsobo, kopalnico in stranišče. Za ta dela je bil zaračunan davek na dodano vrednost (DDV).
8 Med izvajanjem navedenih del in po njihovem dokončanju je davčni zavezanec podstrešje 23 mesecev uporabljal kot stanovanje. Nato je bilo to preurejeno za poslovne namene in se je – kot je bilo načrtovano – začelo uporabljati kot pisarna in izobraževalni prostor.
9 Davčni zavezanec je odbil DDV v zvezi s stroški preureditve. Davčni inšpektor je menil, da odbitek tega davka ni bil upravičen, razen v zvezi z DDV, ki je bil zaračunan za ureditev kopalnice in stranišča, saj je davčni zavezanec lahko dokazal, da je bil namen ureditve teh dveh prostorov tudi za poslovne namene podjetja.
10 Davčni zavezanec je zoper to odločbo vložil pritožbo. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da so bila dela ureditve strešnih oken in predsobe opravljena izključno z namenom prebivanja in da nihče ni nikoli uveljavljal in utemeljeval, da so bila ta dela izvedena za potrebe podjetja, tako da ni nastala pravica do odbitka.
11 Isto sodišče je menilo, da davčni zavezanec tudi v skladu s členom 17 Šeste direktive ni upravičen do odbitka, ker se storitve adaptacije niso uporabljale za namene obdavčljivih prihodkov. Poleg tega člena 6(2), prvi pododstavek, (a), Šeste direktive ni mogoče uporabljati, ker se morajo adaptacijska dela obravnavati kot opravljanje storitev in ker na tem področju ni bilo mogoče potrditi, da je šlo za „uporabo blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, […] za druge namene kot za…
