Danes je 28.3.2024

Input:

Prodaja sladoleda in DDV

5.7.2017, , Vir: Verlag DashöferČas branja: 16 minut

2017.14.2.1 Prodaja sladoleda in DDV

mag. Aleksandra Heinzer, davčna svetovalka

Podjetje, ki je zavezanec za DDV se ukvarja s prodajo sladoleda, in sicer ima lokal in kombi, ki je prirejen za prodajo sladoleda izven lokala.

  1. Ali je prodaja sladoleda gostinska storitev (kateri so pogoji) ali je prodaja blaga?
  2. Kako podjetje izstavi račun, če prodaja sladoled s kombijem v Italiji fizični osebi in pravni osebi?
  3. Na kaj je treba paziti, če prodaja sladoled v Italiji na nekem poslovnem dogodku in račun izstavi podjetju, ki ni zavezanec za DDV ali pa podjetju, ki je zavezanec za DDV?
  4. Kako izstavi račun pravni osebi, ki je zavezanec za DDV, če proda sladoled v svoji prodajalni v Sloveniji?

Kot ste pravilno omenili v svojem vprašanju, je treba v zadevnem primeru, da bi opredelili DDV implikacije, najprej preveriti, kakšna je narava transakcije, ki jo davčni zavezanec opravlja v opisanem primeru.

Prodaja sladoleda v gostinskih vozilih – dobava blaga ali opravljanje storitev

Sodišče EU je v sodbi v združenih zadevah C-497/09, C-499/09, C-501/09 in C-502/09 obravnavalo vprašanje, ali so različne dejavnosti dobave jedi in obrokov, pripravljenih za takojšnje zaužitje, dobava blaga ali opravljanje storitev in kakšen vpliv imajo lahko v zvezi s tem dodatni elementi opravljanja storitve. Znotraj tega vprašanja so bile obravnavane štiri situacije, in sicer:

  1. prodaja pijače in jedi, pripravljene za zaužitje (predvsem klobase in pomfrit) v gostinskih vozilih. Ta gostinska vozila so bila opremljena s prodajnim pultom, zaščitnim steklom in s pod njim nameščeno krožno „desko” – iz materiala, ki se trži pod imenom „resopal” – ki se lahko uporablja za zaužitje jedi na kraju samem. Ob strani teh vozil je bila nad drogom nameščena oprema, opisana kot zložljiv „jezik” in zasnovana kot miza, ki je bila na isti višini in izdelana iz enakega materiala kot krožna „deska”. Predel, kjer se stranke lahko zadržujejo ob zaužitju hrane, je bil s premično streho zaščiten pred dežjem.
  2. prodaja slaščic, pijač, pokovke in koruznega čipsa „tortilja” („nachos”) v različnih mericah v avlah kinematografov. Same stojnice niso opremljene s pulti za zaužitje hrane in pijače, vendar je mogoče v avlah nekaterih kinematografov najti različno število visokih miz in barskih stolov, ponekod tudi klopi, stole, mize in stenske pulte. Vsa navedena oprema pa ni na voljo v vseh kinematografih. V nekaterih kinodvoranah so na sedežih nameščena držala za lončke.
  3. prodaja gotovih jedi (pečene klobase, klobase s curryjem, hot dogi, pomfrit, pečeni goveji zrezki, slanina, nabodala, kotleti) na gostinskih stojnicah in žarih.
  4. priprava in dostava hrane na dom (catering) v zaprtih posodah, ki ohranjajo toploto, pri čemer je glede na željo stranke dala na razpolago tudi posodo, jedilni pribor, visoke mize in osebje.

Glede na primer, ki ste opisali, v nadaljevanju povzemam le del obrazložitve Sodišča EU, predlagam pa, da si sodbo v celoti preberete tudi sami – tukaj.

Sodišče je med drugim pojasnilo, da je za ugotovitev, ali je treba enotno kompleksno storitev, kot so te, ki se obravnavajo v postopkih v glavni stvari, opredeliti kot „dobavo blaga” ali kot „opravljanje storitve”, upoštevati vse okoliščine, v katerih se opravi zadevna transakcija, da bi se ugotovilo, kateri elementi so značilni in kateri elementi so prevladujoči. Pri tem mora biti prevladujoči element določen tako, da je utemeljen z vidika povprečnega potrošnika in da se pri presoji celote upošteva, kako pomembni so elementi opravljanja storitve glede na elemente dobave blaga v vsebinskem, in ne le količinskem smislu. Glede na to, da trženje blaga zmeraj spremlja minimalno opravljanje storitev, kot je predstavitev izdelkov na tržnih policah ali izdaja računa, se lahko pri presoji deleža, ki ga zavzema opravljanje storitev v celotni kompleksni transakciji, ki obsega tudi dobavo dobrine, upoštevajo samo storitve, ki se razlikujejo od storitev, ki nujno spremljajo trženje blaga. Sodišče je spomnilo, da je za gostinsko transakcijo značilen skupek elementov in dejanj, med katerimi je dobava hrane le eden od sestavnih delov in med katerimi storitve močno prevladujejo. Zato jo je treba obravnavati kot storitev. Drugače pa je, če se transakcija nanaša na živila, ki se odnesejo s seboj, in če se v zvezi s to transakcijo ne opravljajo storitve, ki so namenjene temu, da je uživanje jedi na kraju samem prijetno in da poteka v primernem okolju.

V zvezi z gostinskimi storitvami, ki so se opravljale na trajektih, je Sodišče poudarilo, da je dobava gotovih jedi in pijač, ki so pripravljene za takojšnje zaužitje, rezultat več storitev, in sicer od kuhanja jedi do njihove dejanske izročitve, in da se pri tem stranki prepusti v uporabo potrebna organizacijska celota, ki zajema jedilnico s stranskimi prostori (garderoba itd.), pohištvo in posodo. Fizične osebe, katerih poklicna dejavnost je opravljanje teh gostinskih storitev, po potrebi pripravijo pogrinjke, svetujejo gostu in predstavijo ponujene jedi ali pijače, jih prinesejo in nazadnje po zaužitju pospravijo mize.

V zvezi s prodajo v gostinskih vozilih ali na stojnicah (klobas, pomfrita in drugih