2026.04.2.5 Rezervacija nastanitve za udeleženca na dogodku v Sloveniji
mag. Aleksandra Heinzer, davčna svetovalka
Smo slovenski davčni zavezanec, ki v okviru svojih storitev organiziramo dogodek (izobraževanje) z vplačilom kotizacije, hkrati pa za tujega udeleženca rezerviramo in plačamo hotelsko nastanitev v svojem imenu za zaposlenega v nemškem podjetju GmbH, ki bo koristil naše storitve izobraževanja na lokaciji v Sloveniji. Hotel izstavi račun na naše podjetje v višini nastanitve 100 + 9,5% DDV = 109,5 EUR ter takso 2 EUR. Na računu je navedeno, da je nastanitev koristil zaposleni v nemškem podjetju, ki je plačnik kotizacije za izobraževanje.
Kupcu, nemškemu podjetju GmbH, zaračunamo kotizacijo za dogodek v višini 1220 EUR (1000 + 22% DDV), ker se dogodek odvija na slovenskem ozemlju in je sedež obdavčitve v Sloveniji. Hkrati pa kupcu zaračunamo strošek nastanitve s takso, za katerega si DDV pri prejetem hotelskem računu nismo odbili.
Katera točka je prava obravnava izdanega računa kupcu za hotelsko nastanitev in katero klavzulo uporabimo?
Sodišče EU je že pojasnilo, da se posebna ureditev za potovalne agencije ne uporablja le za klasične potovalne agencije, temveč za vse davčne zavezance, ki v svojem imenu organizirajo turistične storitve ali izlete. Prav tako je poudarilo, da se posebne ureditve ne uporablja, kadar so storitve, pridobljene od drugih davčnih zavezancev, v razmerju do glavne storitve zgolj pomožne, torej kadar za naročnika ne predstavljajo cilja samega po sebi, temveč le sredstvo za boljše koriščenje glavne storitve. Ta kriterij je bil posebej obravnavan v sodbi iSt, ki se je nanašala na družbo, ki je organizirala večmesečne programe jezikovnega izobraževanja v tujini. Ti programi so poleg izobraževanja vključevali tudi prevoz v državo destinacije, nastanitev pri gostiteljskih družinah in druge organizacijske storitve. Sodišče je presodilo, da v takem primeru potovalne storitve niso zgolj pomožne, saj predstavljajo pomemben in neločljiv del celotnega paketa ter niso zanemarljive v primerjavi z izobraževalno storitvijo. Zato je odločilo, da se za takšne programe uporablja posebna ureditev za potovalne agente.
Ta vidik je izpostavljen tudi v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca v zadevi P-GmbH & Co. KG v Finanzamt Q. Gre za primer, v katerem je davčni zavezanec v okviru svoje glavne gospodarske dejavnosti – prodaje blaga – za svoje stranke organiziral tudi izlete, pri čemer je za izvedbo teh izletov uporabljal storitve drugih davčnih zavezancev (npr. prevoz in druge turistične storitve). Davčni organ je menil, da bi bilo treba za takšne transakcije uporabiti posebno ureditev za potovalne agente. Generalni pravobranilec pa v sklepnih predlogih poudari, da je treba presoditi, ali so takšne potovalne storitve samostojen cilj za stranko ali pa predstavljajo zgolj spremljevalni element druge gospodarske dejavnosti davčnega zavezanca.…
