Uveljavljanje pravice do odbitka DDV (67. člen ZDDV-1)

Šesti odstavek 67. člena ZDDV-1 določa, da sme davčni zavezanec odbiti DDV šele v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev oziroma carinske deklaracije za uvoženo blago.

Kot odbitek DDV se šteje tudi znesek DDV, ki ga je davčni zavezanec kot naročnik ali kupec oziroma kot prejemnik blaga ali storitev plačal pri obračunu DDV po sistemu samoobdavčitve (npr. pri prejemu storitev iz 25. člena in dobav 76.a člena ZDDV-1). Tak davčni zavezanec mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV do roka za predložitev obračuna DDV imeti račun ali drug dokument (na primer interno listino, ki jo sestavi sam), ki vsebuje podatke, potrebne za zagotovitev pravilnega obračuna DDV, in v obračunu DDV izkazati podatek o znesku DDV, ki ga je dolžan plačati. Navedeno pa skladno s trenutnimi določili ZDDV-1 in PZDDV ne velja za odbitek DDV pri pridobitvah blaga iz druge države članice, kjer je pravica do odbitka pogojena z davčnim obdobjem, v katerem je davčni zavezanec prejel račune za pridobitev blaga. Kljub temu velja opozoriti na pojasnilo davčnega organa št. 4230-750361/2012-2 z dne 20. 2. 2013, v katerem odgovarja na vprašanje davčnega zavezanca, kdaj nastopi pravica do odbitka DDV, ki je obračunan od pridobitve blaga znotraj Unije. Davčni zavezanec namreč meni, da Direktiva o DDV davčnemu zavezancu omogoča, da odbije vstopni DDV na dan, ko nastane obveznost obračuna in ne šele ob prejemu računa.

Posledično je po njegovem mnenju naša DDV zakonodaja glede trenutka, v katerem nastopi pravica do odbitka DDV neusklajena z Direktivo o DDV, zaradi česar bi bilo možno neposredno uporabiti določbo direktive. Davčni organ je v svojem pojasnilu zapisal, da na podlagi 167. člena Direktive o DDV nastane pravica do odbitka DDV v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega DDV ter da direktiva v 178. členu predpisuje pogoje, ki jih mora davčni zavezanec izpolniti…