SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 28. aprila 2022(jezik postopka: švedščina)
„Predhodno odločanje – Direktiva 2006/112/ES – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Člen 30a, točka 1 – Pojem ‚kupon‘ – Člen 30a, točka 3 – Pojem ‚večnamenski kupon‘ – Prodaja kartice, ki imetniku daje pravico do več turističnih storitev za omejeno obdobje“
V zadevi C‑637/20,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Högsta förvaltningsdomstolen (vrhovno upravno sodišče, Švedska) z odločbo z dne 18. novembra 2020, ki je na Sodišče prispela 25. novembra 2020, v postopku
Skatteverket
proti
DSAB Destination Stockholm AB,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi A. Arabadjiev, predsednik senata, I. Ziemele, sodnica, T. von Danwitz (poročevalec), P. G. Xuereb in A. Kumin, sodniki,
generalna pravobranilka: T. Ćapeta,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Skatteverket A.‑S. Pallasdies, agentka,
– za DSAB Destination Stockholm AB U. Grefberg in M. Fri, advokat,
– za italijansko vlado G. Palmieri in A. Maddalo, agenta,
– za Evropsko komisijo J. Jokubauskaitė in P. Carlin, agentki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 24. februarja 2022
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 30a Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta (EU) 2016/1065 z dne 27. junija 2016 (UL 2016, L 177, str. 9) (v nadaljevanju: Direktiva o DDV).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Skatteverket (davčna uprava, Švedska) in družbo DSAB Destination Stockholm AB (v nadaljevanju: DSAB) v zvezi z davčno obravnavo instrumenta, ki ga je ta družba prodajala v obliki kartice, imenovane „citycard“ (v nadaljevanju: kartica iz postopka v glavni stvari).
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva o DDV
3 V skladu s členom 2(1)(c) Direktive o DDV so predmet davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo.
4 Člen 30a Direktive o DDV določa:
„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:
‚kupon‘ pomeni instrument, v zvezi s katerim obstaja obveznost, da se sprejme kot plačilo ali delno plačilo za dobavo blaga ali opravljanje storitev, pri čemer so blago, ki bo dobavljeno, ali storitve, ki bodo opravljene, ali identiteta njihovih morebitnih dobaviteljev navedeni na samem instrumentu ali v pripadajoči dokumentaciji, vključno s pogoji uporabe takšnega instrumenta.
‚enonamenski kupon‘ pomeni kupon, v zvezi s katerim sta ob njegovi izdaji znana kraj dobave blaga ali opravljanja storitev, na katere se nanaša kupon, in DDV, ki ga je treba plačati za navedeno blago ali storitve.
‚večnamenski kupon‘ pomeni kupon, ki ni enonamenski kupon.“
5 Člen 30b Direktive o DDV določa:
„1. Vsak prenos enonamenskega kupona s strani davčnega zavezanca, ki deluje v svojem imenu, se šteje za dobavo blaga ali opravljanje storitev, na katere se kupon nanaša. Dejanska izročitev blaga ali dejansko opravljanje storitev v zameno za enonamenski kupon, ki ga dobavitelj sprejme kot plačilo ali delno plačilo, se ne šteje za neodvisno transakcijo.
Kadar prenos enonamenskega kupona opravi davčni zavezanec, ki deluje v imenu drugega davčnega zavezanca, se ta prenos šteje za dobavo blaga ali opravljanje storitev, na katere se kupon nanaša, s strani drugega davčnega zavezanca, v imenu katerega davčni zavezanec deluje.
Kadar dobavitelj blaga ali storitev ni davčni zavezanec, ki je v svojem imenu izdal enonamenski kupon, se za tega dobavitelja kljub vsemu šteje, da je zadevnemu davčnemu zavezancu dobavil blago ali zanj opravil storitve, na katere se ta kupon nanaša.
2. Dejanska izročitev blaga ali dejansko opravljanje storitev v zameno za večnamenski kupon, ki ga dobavitelj sprejme kot plačilo ali delno plačilo, je predmet DDV v skladu s členom 2, pri čemer vsak predhodni prenos tega večnamenskega kupona ni predmet DDV.
Kadar prenos večnamenskega kupona opravi davčni zavezanec, ki ni davčni zavezanec, ki izvaja transakcijo, ki je predmet DDV v skladu s prvim pododstavkom, je vsako opravljanje storitev, ki jih je mogoče identificirati, kot so storitve distribucije ali promocije, predmet DDV.“
6 Člen 73a Direktive o DDV določa:
„Brez poseganja v člen 73 je davčna osnova za dobavo blaga ali opravljanje storitev v zvezi z večnamenskim kuponom enaka plačilu, plačanemu za kupon, oziroma, če teh informacij ni na voljo, denarni vrednosti, navedeni na samem večnamenskem kuponu ali v pripadajoči dokumentaciji, zmanjšanemu za znesek DDV, ki se nanaša na dobavljeno blago ali opravljene storitve.“
Direktiva 2016/1065
7 V uvodnih izjavah 2, 4 in 5 Direktive 2016/1065, s katero je bila spremenjena Direktiva 2006/112, med drugim zaradi vključitve členov člene 30a, 30b in 73a, je navedeno:
… 