Danes je 7.2.2023

Input:

DDV dileme 1/2023

10.1.2023, , Vir: Verlag Dashöfer

Ali je na prejetem računu (DDV obračunan po 76.a členu ZDDV-1) nujna navedba objekta, na katerem se je izvajalo popravilo oz. druga gradbena storitev? Nekateri dobavitelji včasih tega ne navedejo, je pa iz priloženih listin (naročilnica, ponudba) razvidno, kje se je opravila storitev. Ali to zadostuje?

Prvi odstavek 138. člena PZDDV določa, da če se zaračunavajo gradbene storitve ali se račun izda za oddajanje v najem oziroma za stroške obratovanja, vzdrževanja in upravljanja stanovanjskih in poslovnih prostorov, se mora na računu posebej navesti nepremičnina, na katero se nanaša račun. Gre za pravilo, ki ga morajo upoštevati vsi davčni zavezanci, ki izdajajo račune po pravilih slovenske DDV zakonodaje. V kolikor je v posameznem primeru iz tehničnih razlogov (obstaja na primer več identifikatorjev nepremičnine ali podobno) bolj smotrno, da se izdajatelj na računu sklicuje na druge dokumente (projektno dokumentacijo, pogodbe ipd.) z namenom, da se jasno ugotovi, na katero nepremičnino se dela nanašajo, potem menim, da je tudi ta način dopusten, sicer pa svetujem, da račun že sam po sebi vsebuje vse elemente, kot jih zahteva zakonodaja.

Ali se sme odbiti DDV od prejetega računa (DDV obračunan po 76.a členu ZDDV-1) za opravljeno storitev novoletne svetlobne okrasitve poslovne stavbe?

Skladno s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1 ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora neposredna in takojšnja povezava med določeno vstopno transakcijo in eno ali več izstopnimi transakcijami, ki dajejo pravico do odbitka, načeloma obstajati zato, da se davčnemu zavezancu prizna pravica do odbitka vstopnega davka in da se določi obseg take pravice. Pravica do odbitka DDV, obračunanega na pridobitev blaga ali storitev višje v verigi, je pogojena s tem, da so stroški za njihovo pridobitev sestavni del cene obdavčenih izstopnih transakcij, pri katerih je DDV odbiten. Pravica do odbitka se davčnemu zavezancu tako prizna, tudi če ni neposredne in takojšnje povezave med vstopno transakcijo in eno ali več izstopnimi transakcijami, ki dajejo pravico do odbitka, kadar so stroški zadevnih storitev del njegovih splošnih stroškov, in so kot taki sestavni del cene blaga ali storitev, ki jih zagotavlja. Taki stroški imajo namreč neposredno in takojšnjo povezavo s celotno gospodarsko dejavnostjo davčnega zavezanca (SKF, C‑29/08, EU:C:2009:665, točki 57 in 58).

Skladno s 176. členom Direktive Sveta 2006/112/ES v nobenem primeru ni dana pravica do odbitka DDV za izdatke, ki niso nedvomno poslovni izdatki, kot so izdatki za luksuzne predmete, razvedrilo ali zabavo.

Včasih je meja med poslovnimi in neposlovnimi izdatki tanka. Še zlasti se to zgodi v prazničnem času, zato velja biti pri tovrstnih nakupih zelo pozoren. Sama subjektivno menim, da v kolikor davčni zavezanec poskrbi za ustrezno okrasitev poslovnega prostora ob določenih praznikih, ki ga sicer uporablja za potrebe svoje

obdavčene dejavnosti  (z namenom, da ta prostor privlači kupce) in stroške teh nabav vključi v svoje izhodne obdavčene dobave in gre torej nedvomno za poslovne izdatke, potem menim, da davčni zavezanec od teh nabav lahko odbija DDV. Kaj dejansko pomeni »luksuzni izdatek« ni popolnoma jasno, a predvidevam, da gre v primeru, ki ga izpostavljate, za običajne nakupe v času praznikov. Seveda pa mora biti poleg vsebinskega pogoja za uveljavitev te pravice prisoten tudi formalni pogoj (davčni zavezanec mora posedovati tudi ustrezen račun).

V katerem pojasnilu FURS najdem osnovo za samoobdavčitev za storitve iz tretje države, in sicer bruto znesek z njihovim davkom in ne neto znesek?

Pojasnilo davčnega organa št. 061-149/2006-2, z dne 14. 3. 2007.

Račun z obračunano storitvijo po 76.a členu ZDDV-1 smo prejeli prepozno, po oddanem obračunu davka. Pri naslednjem davčnem obračunu bomo za ta račun izpolnili samoprijavo; ali se v davčni knjigi označi samoprijava za omenjeni račun samo med izdanimi računi ali tudi med prejetimi?

Žal ne vem, kako imate urejene knjige izdanih in prejetih računov. Lahko le pojasnim način poročanja v obračun DDV. Torej, v tekočem obrazcu zaradi popravljanja te napake zgoraj nič ne označujete »samoprijava«, pač pa davčno osnovo vpišete v polje 31a, obračunani DDV v polje 25/25a in odbitek tega DDV (če so izpolnjeni vsi pogoji) v polje 41/42. Hkrati izpolnete še spodnji del obrazca – torej razdelek »samoprijava/popravek« tako, da vpišete mesec in leto, ko je nastala obveznost obračuna, ter vrednost DDV, ki bi že moral biti obračunan.

Najemniku prefakturiramo elektriko po nižji stopnji in splošni stopnji, tako kot je na računu dobavitelja. Je tako pravilno?

V kolikor te dobave najemniku prezaračunavate v svojem imenu ločeno od najemnine, potem se z vami strinjam. Enako tudi davčni organ v pojasnilih: 4230-57/2009-2-04, z dne 23. 4. 2009, 4230-158/2009, z dne 31. 7. 2009 in 4230-393/2010, z dne 2. 11. 2010.

Prejmemo račun za storitve od DDV nezavezanca iz EU. Delamo samoobdavčitev, čeprav nima DDV številke, ker trdi, da to v njihovi državi ni potrebno (Češka). Ali si lahko odbijamo vstopni DDV od samoobdavčitve?

Preveriti morate dvoje, in sicer: 1. ali ima izvajalec status davčnega zavezanca po 5. členu ZDDV-1 (ali torej opravlja neodvisno ekonomsko dejavnost) in 2. kakšna je narava storitve, ki mu jo davčni zavezanec opravi, da bi lahko preverili, ali je Slovenija upravičena do DDV.

Če je v vašem primeru narava storitve takšna, da se uporabi splošno pravilo iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1, ki povzema pravilo iz 44. člena Direktive Sveta 2006/112/ES in davčni zavezanec to storitev prejme za potrebe svojega sedeža v Sloveniji, potem menim, da je prejemnik skladno s 3. točko prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 (povzema 196. člen Direktive Sveta 2006/112/ES) od te prejete storitve dolžan obračunati in plačati DDV na podlagi samoobdavčitve. V tem primeru bi se po mojem mnenju izvajalec na Češkem moral identificirati za namene DDV. Skladno z e. točko prvega odstavka 214. člena Direktive Sveta 2006/112/ES morajo namreč države članice sprejeti potrebne ukrepe, da zagotovijo, da je s posamično številko identificiran tudi vsak davčni zavezanec, ki ima sedež na njihovem ozemlju in na ozemlju druge države članice opravlja storitve, za katere mora v skladu s členom 196 DDV plačati izključno prejemnik storitev. To, da izvajalec na Češkem ne izpolni svojih DDV obveznosti, ne vpliva na obveznost obračuna DDV, ki ga ima v tem primeru prejemnik v Sloveniji. V kolikor se izvajalec ne identificira za namene DDV na Češkem, pa menim, da je smotrno, da prejemnik od njega zahteva drugo potrdilo, da je slednji te storitve sploh opravil v okviru neodvisne ekonomske dejavnosti (na primer izpisek iz poslovnega registra) in s tem odpravi dvom glede tega, ali je bila ta storitev opravljena neodvisno. V kolikor je iz dejanskega stanja razvidno, da je storitev opravil davčni zavezanec s sedežem izven Slovenije in je plačnik DDV prejemnik sam, si slednji lahko ta DDV odbije, če te nabave uporablja za opravljanja svoje obdavčene dejavnosti. Podlaga za to je lahko tudi drug dokument.

SI DDV zavezanec se je udeležil sejma v Nemčiji skupaj z matično firmo - DZ HR, ki je krila vse sejemske stroške (vstopnine, hotelske storitve,…).