Danes je 19.9.2021

Input:

Pojasnilo FURS: Prekluzivni rok pri uveljavljanju odbitka DDV

14.5.2021, Vir: FURS

Št. pojasnila: 4230-234/2020-1

Datum: 14. 5. 2021

Pojasnilo Finančnega urada RS objavljamo v celoti.

Zaradi več vprašanj davčnih zavezancev, ki se nanašajo na razlago drugega odstavka 67. člena ZDDV-1[1], izdaja Finančna uprava RS na podlagi drugega odstavka 13. člena ZDavP-2[2] na to temo naslednje pojasnilo. 

V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju sodišče EU) je pravica do odbitka sestavni del mehanizma DDV in se je načeloma ne sme omejiti. Pravica do odbitka DDV se načeloma uveljavlja v obdobju, v katerem je nastala, in sicer takrat, ko nastane obveznost za obračun davka. Kljub temu se lahko davčnemu zavezancu dovoli odbitek, čeprav pravice ni uveljavljal v obdobju, v katerem je nastala, če so izpolnjeni pogoji in spoštovani postopki, določeni v nacionalnih ureditvah.[3]

V skladu z drugim odstavkom 67. člena ZDDV-1 opravi davčni zavezanec odbitek tako, da od skupnega zneska DDV, ki ga dolguje za dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka, ki se lahko uveljavlja v skladu s prvim odstavkom tega člena. Če davčni zavezanec ne opravi odbitka DDV v tem davčnem obdobju, lahko odbije ta znesek DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka DDV (prekluzivni rok).

Sodišče EU je že razsodilo, da se prekluzivnega roka, ki poteče in katerega posledica je, da se premalo skrbnega davčnega zavezanca, ki ni zahteval odbitka DDV, kaznuje s tem, da izgubi pravico do odbitka, ne more šteti za nezdružljivega s sistemom, določenim z Direktivo o DDV[4], če ta rok, prvič, velja enako za analogne pravice na davčnem področju, ki temeljijo na nacionalnem pravu, in za tiste, ki temeljijo na pravu Unije (načelo enakovrednosti), in drugič, v praksi ne onemogoča ali čezmerno otežuje uveljavljanja pravice do odbitka (načelo učinkovitosti).[5]

V zvezi z načelom učinkovitosti je sodišče EU že ugotovilo, da prekluzivni rok dveh let sam po sebi ne more v praksi onemogočiti ali čezmerno otežiti uveljavljanja pravice do odbitka, saj člena 167 in 179, prvi odstavek, Direktive o DDV omogočata državam članicam, da od davčnega zavezanca zahtevajo, da uveljavlja pravico do odbitka v tistem obdobju, v katerem je ta pravica nastala.

Da je prekluzivni rok za uveljavljanje pravice do odbitka DDV iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 v skladu s pravom Evropske unije, je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi št. X Ips 4/2015 z dne 13. 4. 2016.

V skladu s členom 167 Direktive o DDV pravica do odbitka DDV sicer nastane hkrati z obveznostjo obračuna davka, vendar je njeno uveljavljanje v skladu s členom 178 te direktive načeloma mogoče šele, ko ima davčni zavezanec račun.[6] Skladno s tem je zato treba v nekaterih posebnih primerih, ko se izdaja računa ne zgodi istočasno z dobavo blaga, določbo drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 razlagati na način, da začne rok za odbitek teči z dnem prejetja računa, ki je podlaga za odbitek DDV.

Sodišče EU je v sodbi z dne 21. marca 2018 v zadevi Volkswagen AG, C-533/16, odločilo, da v konkretnih okoliščinah, ko je bila dobava zadevnega blaga opravljena med letoma 2004 in 2010, vendar so družbe Hella šele leta 2010 z izdajo računov, ki so vključevali DDV, popravile DDV, pri pristojnem nacionalnem organu pa vložile dodatne obračune DDV in plačale znesek DDV, dolgovan državni blagajni, za družbo Volkswagen objektivno ni bilo mogoče, da bi pred tem popravkom uresničila svojo pravico do vračila, saj pred tem ni imela računov niti ni vedela, da se DDV dolguje. Zgolj po tem popravku so bili namreč izpolnjeni vsebinski in formalni pogoji, ki dajejo pravico do odbitka DDV, in je torej družba Volkswagen lahko zahtevala, da se ji v skladu z Direktivo o DDV in načelom davčne nevtralnosti odvzame breme dolgovanega ali plačanega DDV. Glede na to, da je družba Volkswagen ravnala skrbno, in ker ne obstaja zloraba ali tajni dogovor za zlorabo z družbami Hella, ni mogoče s prekluzivnim rokom, ki naj bi začel teči s trenutkom dobave blaga in bi za nekatera obdobja potekel pred tem popravkom, veljavno zanikati pravice do vračila DDV.

Pravica do odbitka DDV v skladu z 62. členom ZDDV-1 nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Obveznost za obračun DDV je določena v 33. členu tega zakona in praviloma nastane takrat, ko je blago dobavljeno ali je storitev