Dokument klepetalnice v pdf obliki je na voljo za prenos tukaj.
Od dobavitelja iz tretje države (Švica) smo prejeli dokumentacijo po elektronski pošti. Prosim za informacijo, kako se v tem primeru obračuna DDV, ali je potrebno narediti samoobdavčitev? Ali gre za pridobitev blaga, uvoz blaga ali opravljeno storitev?
Ne vem, na kaj se »dokumentacija«, ki ste jo prejeli po elektronski pošti, nanaša. Treba je ugotoviti, kaj je dobavitelj dobavil (blago ali storitve) in komu. Če gre za storitve, je treba preveriti, kakšne so te storitve, če gre za blago, pa, ali je bilo uvoženo (kdo ga je uvozil in kje) ali pa se je ob nabavi že nahajalo v EU in kje. Veliko informacij je torej še potrebnih, da bi vam lahko pomagala.
Dopolnjujem vprašanje: dobavitelj je iz Švice, vendar je registriran za DDV tudi v dveh državah članicah EU. Dokumentacija (tehnični in kakovostni podatki o izdelku) se nanaša na izdelek, ki je bil proizveden na Kitajskem in ga je dobavitelj pripeljal v EU. Potem smo ga mi kupili, gre za pridobitev blaga. Potem smo prejeli še dokumentacijo po elektronski pošti, račun pa je izstavljen iz Švice. Prosim za informacijo, kako se v tem primeru obračuna DDV, ali se smatra, da je ta dokumentacija za blago ali storitve, ali je potrebno narediti samoobdavčitev?
Žal ne poznam vsebine medsebojnega dogovora, na podlagi izkušenj pa ne vidim razloga, da bi se tehnični in kakovostni podatki o izdelku obravnavali kot ločena storitev od samega blaga, ki se dobavlja. Se pa na drugi strani postavlja vprašanje, zakaj bi se takšne informacije ločeno zaračunavale. Predlagam, da se z dobaviteljem pogovorite glede tega, da bo tudi njegovo poročanje vrednosti blaga v RP iz druge države članice ustrezno.
Če pa dejansko gre za ločeno transakcijo, potem pri prejemu tovrstnih informacij upoštevate pravila glede prejete storitve, torej splošno pravilo iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1 in 3. točko prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 (samoobdavčitev, polja 31, 25 in 41 – če je pravica do odbitka DDV). Vsekakor svetujem, da se z dobaviteljem uskladite, da bo tudi pri poročanju dobave blaga znotraj Unije enako. Vsekakor bi bilo treba preveriti vsebino dogovora.
Nemški davčni zavezanec nam je dostavil blago, mi smo naredili samoobdavčitev (pridobitev blaga). Naknadno nam je poslal račun za letalski prevoz tega blaga iz Tajske do Nemčije. Ta letalski prevoz so opravili na našo željo, da se naša proizvodnja ni ustavila, da smo blago dobili v najkrajšem možnem času. Kako naj z DDV vidika obravnavamo ta račun za prevoz? Ali naredimo samoobdavčitev?
Upam, da sem pravilno razumela, da je davčni zavezanec, ki ima sedež v Sloveniji, nabavil blago od davčnega zavezanca, ki je identificiran za namene DDV v Nemčiji – prišlo je torej do pridobitve blaga znotraj Unije. Nadalje razumem, da je v času prevoza do Slovenije s tem blagom ves čas razpolagal nemški dobavitelj, ki pa je naknadno izdal dodaten račun še za stroške »hitre dobave«, ki predstavljajo prevoz z letalom. V kolikor je moje razumevanje pravilno, menim, da bi se stroški prevoza obravnavali kot pomožna storitev k dobavi blaga – glejte pojasnilo št. 0920-9320/2022-1 z dne 30. 5. 2022.
Dobavitelju vnaprej plačamo »avans« oz. po njihovem jim damo posojilo, da vnaprej kupijo material, iz katerega bodo potem nam izdelali končne izdelke. Ali je dobavitelj dolžan izstaviti avansni račun za to predplačilo? Kaj se zgodi v primeru, če nam ga noče poslati?
Ker niste pojasnili, na kaj se »predplačilo« nanaša, v nadaljevanju pišem mnenje ob predpostavki, da gre za plačila, ki se nanašajo na bodoče nabave blaga na ozemlju Slovenije, ki jih bo opravil davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV v Sloveniji (torej je slednji dolžan izdajati račune po slovenskih DDV pravilih).
Peti odstavek 33. člena ZDDV-1 določa, da če je plačilo izvršeno, preden je blago dobavljeno ali preden so storitve opravljene, nastane obveznost obračuna DDV na dan prejema plačila in od prejetega zneska plačila. Sodišče EU je že pojasnilo, da morajo za to, da bi v teh okoliščinah lahko nastala obveznost obračuna DDV:
- biti vsi upoštevni elementi, ki se nanašajo na obdavčljivi dogodek (prihodnjo dobavo ali storitev), že poznani,
- blago in storitve pa morajo biti ob predplačilu natančno opredeljeni (glej na primer sodbo v zadevi C‑419/02).
Ker mi dejansko stanje ni poznano, težko komentiram dejstvo, da dobavitelj vaša predplačila obravnava kot »posojila«. Razlog za to mi ni poznan. Torej, če sta zgoraj navedena pogoja izpolnjena, potem menim, da bi bil dobavitelj ob prejetem predplačilu dolžan obračunati DDV, skladno s 4. točko prvega odstavka 81. člena ZDDV-1 pa izdati račun za predplačilo. Ob tem velja upoštevati tudi prvi odstavek 144. člena PZDDV, ki določa, da če davčni zavezanec še ni izdal računa za prejeto predplačilo, vendar je do roka za predložitev obračuna DDV za davčno obdobje, v katerem je prejel predplačilo, izdal račun za opravljeno dobavo blaga ali storitev, mu ni treba izdati računa za predplačilo.
Naš zaposleni gre na službeno potovanje z letalom npr. v Nemčijo. Tam najame avto, ki ga uporablja npr. dva dni in potem ga na letališču vrne nazaj. Po navadi to plača s službeno kartico, za kar dobi račun, ki ga vključi v potni nalog. Imamo pa tudi primere, kjer tega računa ni treba plačati s službeno kartico. Račun nam pošljejo naknadno in ga je potrebno tudi plačati naknadno. Kako je z nemškim DDV, ki je zaračunan na takšnem računu, ali se poroča v DDV poročilu v poljih 23a in 32a? Ali to sploh ni predmet DDV poročila?
Skladno s prvim in četrtim odstavkom 30.b člena ZDDV-1 je kraj dajanja prevoznega sredstva v kratkoročni najem kraj, kjer je prevozno sredstvo dejansko dano na razpolago najemniku, pri čemer »kratkoročni najem« pomeni stalno posest ali uporabo prevoznega sredstva v obdobju, ki ni daljše od trideset dni, in pri plovilih v obdobju, ki ni daljše od devetdeset dni (gre za pravilo povzeto po 56. členu Direktive Sveta 2006/112/ES, ki velja v vseh državah članicah enako).
Če gre torej v vašem primeru za kratkoročni najem, menim, da je pravilno, če nemški davčni zavezanec za storitev oddajanja tega vozila, ki je dano na razpolago v Nemčiji, obračuna nemški DDV in to ne glede na način plačila te storitve. Ta storitev ni predmet slovenskega DDV, zato se računa ne poroča v slovenske DDV evidence. Vračilo nemškega DDV je mogoče po pravilih Direktive Sveta 2008/9/ES preko obrazca VATR-APP v eDavkih.
V podjetju nameravamo v poslovni najem vzeti električni osebni avtomobil. Ali se pri mesečnem računu najema takšnega avtomobila lahko odbije DDV? Avto se bo uporabljal za službene in privatne namene. Ali je potrebno voditi kilometre za privatne vožnje? Ali podjetje lahko zaposlenemu kupi električno polnilnico, ki jo bo zaposleni uporabljal doma, in če da, ali se od tega nakupa lahko odbije DDV?
Kot storitve, vezane na motorna vozila iz 66.b člena ZDDV-1, se štejejo tudi storitve najema teh motornih vozil. Tudi pri storitvah operativnega najema vozila je pomembno, da vrednost takega vozila ne presega vrednosti 80.000 EUR na dan, ko se tako vozilo vzame v operativni najem (vrednost mora davčni zavezanec ugotovi sam glede na primerljivo vrednost takega vozila na trgu). Davčni zavezanec, ki najame osebno električno vozilo, za katero so izpolnjeni pogoji za odbitek DDV, in ga uporablja tako za svojo obdavčljivo dejavnost kot za zasebne namene njegovih zaposlenih, ima od storitve najema pravico do odbitka DDV v celoti. Od brezplačno opravljene storitve dajanja vozila v uporabo zaposlenemu za neposlovne namene mora davčni zavezanec obračunati DDV, pri čemer so v davčno osnovo vključeni celotni stroški davčnega zavezanca za opravljene storitve. Pozor! V teh primerih se ne uporablja 38.a člen PZDDV!
Odbitek DDV od električne polnilnice, ki se uporablja za najeto vozilo, ki ustreza karakteristikam iz 66.b člena ZDDV-1, je mogoč, vendar pa je treba tudi to uporabo v zasebne namene vključevati v prej navedeni obračun DDV na stroške vozila.
Ali gre za tristranski posel, če mi prodamo kupcu iz Italije (imamo CMR do IT pristanišča) in on nato izvaža na Japonsko? Ali je to za nas zgolj prodaja v Italijo?
Upam, da sem pravilno razumela vaše vprašanje. Razumem torej, da davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, dobavi blago iz Slovenije v Italijo, kupcu, ki ob nabavi predloži veljavno italijansko identifikacijsko številko za namene DDV. Nadalje razumem, da prevoz tega blaga iz Slovenije v Italijo opravi slovenski prodajalec, ki tudi hrani dokazilo, da je bilo blago odpeljano iz Slovenije v Italijo. Prav tako razumem, da italijanski davčni zavezanec nato sam začne izvozni carinski postopek izvoza tega blaga šele v Italiji in ne v Sloveniji, pri čemer to blago sam izvozi na Japonsko. Če sem vse pravilno razumela, ne gre za tristranski posel po 27. členu PZDDV, pač pa za običajno intrakomunitarno dobavo blaga v EU. Slovenski prodajalec ob izpolnjevanju vseh pogojev iz 1. točke 46. člena ZDDV-1 poroča to dobavo v polje 12 in v RP kot dobavo blaga znotraj Unije, na računu pa navede klavzuli o oprostitvi plačila DDV (1. točka 46. člena ZDDV-1 in »obrnjena davčna obveznost«).
Stranka je ob pričetku dejavnosti vložila zahtevek za izdajo ID št. zaradi prometa nad 50.000 EUR. Postopek pridobitve še ni rešen, je še v pridobivanju ID številke. Odločbe od FURS še ni prejel. Za opravljeno storitev bi izstavili fakturo. Ali fakturo izstavi z…
