Besedilo klepetalnice v pdf obliki je na voljo za prenos tukaj.
Kakšna je pravilna klavzula po Direktivi 2006/112/ES, ki jo moramo kot davčni zavezanec navesti na izdanem računu zaradi oprostitve DDV ali obrnjene davčne obveznosti v primeru tristranske dobave? Dobavitelj je SLO DZ, pridobitelj je DZ s Slovaške (imamo ID za DDV), prejemnik je DZ s Češke (imamo ID za DDV). Prevoz organiziramo mi (SLO DZ) in blago peljemo iz SLO direktno prejemniku na Češko (CPT). Na računu navajamo klavzuli »DDV oproščen na podlagi 1. tč. 46. čl. ZDDV-1« in »VAT exempt under Article 138 of Directive 2006/112/EC«. Dobavo poročamo v rekapitulacijskem poročilu v polju A3. Kupec – pridobitelj (Slovak) nas je pri zadnji dobavi opomnil, naj preverimo pravilnost člena Direktive, po njihovo bi morali na račun navesti 141. člen Direktive. Njihova navedba: »We are doing triangular supply - Article 141 and not Intra-Community supply - Article 138«. Ali sta naša klavzula na računu in poročanje v RPO pravilna?
Pravilna navedba klavzule na izdanem računu za prvega v verigi tristranskih dobav je »VAT exempt under Article (1)138 of Council Directive 2006/112/EC/1. točka 46. člena ZDDV-1«.
Oprostitev plačila DDV od pridobitve blaga na podlagi 141. člena Direktive o DDV na Češkem uveljavlja slovaški DZ kot drugi v verigi. Čeprav to z zakonodajo ni izrecno opredeljeno, lahko to določbo na računu omeni tudi prvi v verigi (vaša družba) z namenom, da pojasni, zakaj poleg navedbe oprostitve plačila DDV po prvem odstavku 138. člena Direktive o DDV ni omenil tudi klavzule »reverse charge« (zraven se lahko omeni, da je dobavitelj prvi v verigi tristranskega posla). Dobavo blaga prvi v verigi (vaša družba) poroča v stolpec A3 RP. Svetujem, da se na računu omeni, kdo organizira prevoz in kam je blago namenjeno.
Drugi v verigi (to je v vašem primeru, kot razumem, slovaški DZ pa mora po mojem mnenju na izdanem računu navesti klavzulo »reverse charge«, Articles (11a)226 and 141. of Directive 2006/112/EC. Verjetno jih je zmedla sodba C-247/21 – Luxury Trust Automobil GmbH, ki pa obravnava prav drugega v verigi.
Ali lahko mali davčni zavezanec dela po 27. členu? Torej stranka, ki opravlja storitve na nepremičnini v Avstriji in Nemčiji, v SLO nima DDV številke, ker še nima niti 50.000 EUR prometa, podjetje je aktivno od maja. Prejemnik teh storitev je DDV zavezanec z veljavno številko.
V kvoto 50.000 EUR iz prvega odstavka 94. člena ZDDV-1 se ne všteva promet storitev v zvezi z nepremičninami izven Slovenije, zato menim, da v takšnem primeru izvajalec tukaj še vedno lahko ohrani status malega davčnega zavezanca. Mora pa slednji preveriti svoje obveznosti tam, kjer te storitve opravlja. Preveriti mora torej, ali se je dolžan tam identificirati za namene DDV ali pa lahko svojo obveznost prevali na prejemnika.
Podjetje, slovenski davčni zavezanec, ki je identificirano za namene DDV v Sloveniji, je za madžarskega poslovnega partnerja (davčni zavezanec, identificiran za namene DDV na Madžarskem), naročilo storitev prenočišča na ozemlju izven EU (Turčija). Dogovorjeno je bilo, da bo strošek opravljene storitve poravnal madžarski poslovni partner, na katerega bo ustrezno izdan račun, vendar temu ni bilo tako. Turški hotelir je račun za opravljeno storitev izdal na slovenskega davčnega zavezanca, ki je račun plačal s poslovno kartico podjetja. Slovensko podjetje bo storitev nočitve prezaračunalo madžarskemu podjetju in pri tem gre za samostojno storitev. Na portalu DDV asistenca smo prebrali pojasnilo FURS št. 0920-8942/2019-3, z dne 22. 8. 2019 o uporabi posebne ureditve za potovalne agencije. Ali iz navedenega pojasnila pravilno razumemo, da v našem primeru slovenski davčni zavezanec deluje v svojem imenu in za tuj račun, saj ne razpolagamo z dokazili, ki bi utemeljili, da zavezanec deluje v tujem imenu in za tuj račun? Da slovenski davčni zavezanec, ko deluje v svojem imenu in za tuj račun, pri izdaji računa uporabi posebno ureditev, ki se nanaša na potovalne agencije? Katero klavzulo uporabimo na izdanem računu? V katero polje obračuna DDV-O se evidentira znesek prezaračunane storitve?
Žal mi vsebina poslovnih dogovorov ni poznana, zato lahko odgovorim le na splošno. Če davčni zavezanec najprej prejme storitve nastanitev od drugih davčnih zavezancev, potem pa jih zaračuna potniku, mora pri tem upoštevati posebno ureditev, ki velja za organizatorje potovanj. Zaenkrat žal ni druge obrazložitve na ravni EU ali s strani FURS. To pomeni, da se DDV obračuna od razlike v ceni, na računu pa je treba omeniti klavzulo »Posebna ureditev – Potovalne agencije«. Ker omenjate, da je šlo za nastanitve v Turčiji, se upošteva tudi prvi odstavek 99. člena ZDDV-1. V tem primeru se na računu doda še navedba, da je storitev oproščena plačila DDV skladno s prvim odstavkom 55. in 99. člena ZDDV-1. Razlika v ceni se poroča v polje 11.
Organiziramo mednarodno konferenco (fizična prisotnost). Udeležencem izdamo račun z obračunanim DDV. Konference se bodo v okviru izobraževanja, kot poslušalci, udeležili tudi zaposleni iz našega podjetja. Ali je prav, da naredimo interni obračun kotizacij za zaposlene in obračunamo DDV? Eden od »udeležencev« bo le poslal prispevek, ki bo predvajan na konferenci. Ali v tem primeru upoštevamo 25. člen ZDDV-1 in izdamo račun za predvajanje posnetka? Nekatera podjetja bodo najela razstavni prostor na konferenci. Če je podjetje iz Slovenije, obračunamo DDV, če je podjetje iz EU ali tretje države, upoštevamo 25. člen ZDDV-1?
Vprašanje zahteva več časa, zato bom skušala strnit. Če je enkratni dogodek v Sloveniji, se na vstopnice za fizično prisotnost obračuna slovenski DDV skladno s prvim odstavkom 29. člena ZDDV-1. Ne vem, kakšen je namen udeležbe vaših zaposlenih. Če je namen brezplačne udeležbe zaposlenih zasebne narave ali drugačen od poslovnega vaše organizacije, potem upoštevate b. točko 15. člena ZDDV-1 in na te storitve obračunate DDV na podlagi interne listine. V nasprotnem primeru se DDV ne obračuna. Če udeleženec prejme posnetek dogodka in ga lahko prepoznate kot davčnega zavezanca (vam predloži DDV številko, ali če prihaja iz tretje države, drugo dokazilo), potem se pri določanju kraja te storitve uporabi splošno pravilo iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1. Enako velja za opravljene storitve reklamiranja, če so te dogovorjene v okviru sponzoriranja. Ne pozabite pa, da se pravilo prvega odstavka 25. člena ZDDV-1 nanaša na VSE prejemnike, ki se jih lahko prepozna kot davčne zavezance (tudi slovenske). Ampak res je, pri slovenskih, ki te storitve prejemajo za potrebe svojega sedeža tukaj, se obračuna slovenski DDV.
Slovenski davčni zavezanec bo za drugega slovenskega davčnega zavezanca kot podizvajalec opravljal montažo cevovodov v Nemčiji. Kakšen DDV mora obračunati in katero klavzulo mora navesti na računu?
Upam, da sem pravilno razumela, da gre le za opravljanje storitev. Če da, potem preverite, če gre za storitve v zvezi z nepremičnino. Pri tem si pomagajte Pojasnili o pravilih EU glede kraja opravljanja storitev na področju DDV za storitve, povezane z nepremičninami. Če ugotovite, da gre za storitve v zvezi z nepremičnino, ki se nahaja v Nemčiji, potem je skladno s 27. členom ZDDV-1 kraj opravljanja storitev Nemčija in morate tam preveriti DDV obveznosti podizvajalca. Če je tamkajšnja identifikacija za namene DDV obvezna, boste pri izdaji računa sledili tamkajšnjim pravilom, če pa podizvajalec svojo obveznost lahko prevali na prejemnika (ta bi se v Nemčiji moral identificirati, če ima pri svojem delu slovenske podizvajalce!), bo račun izdal po slovenskih pravilih, brez slovenskega DDV, na njem pa poleg ostalih elementov ne pozabite na navedbo veljavne ID številke prejemnika v Nemčiji, navedbo »reverse charge« in natančen opis nepremičnine. Čeprav to ni predpisano, svetujem, da se omeni tudi, da storitev ni predmet slovenskega DDV skladno s 27. členom ZDDV-1/47. členom Direktive Sveta 2006/112/ES. Računa se ne poroča v obračun DDV, se ga pa poroča v stolpec 27 KIR. Če pa bi ugotovili, da gre za storitev na premičnini, se pri določanju kraja uporabi splošno pravilo iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1. V tem primeru se obračuna slovenski DDV, če prejemnik te storitve prejme za potrebe svojega sedeža tukaj.
Angleški dobavitelj nam izstavi račun, na katerem je naveden naslov v Angliji in francoska davčna številka. Če preverimo ID za DDV na VIES, je številka veljavna, tudi naslov v Angliji, vendar v drugem kraju, kot ga navajajo na računu. Njihova obrazložitev je, da je naslov na računu njihov »manufacturing address«, medtem ko je na VIES »business registration address«. Kateri naslov naj uporabimo v naših knjigah, iz njihovega računa ali VIES baze?
DDV zakonodaja ne predvideva navajanja naslovov v DDV evidence. Če me sprašujete za izpolnjevanje stolpca KPR po Prilogi »Vsebina, oblika in način izpisa podatkov iz elektronsko vodenih poslovnih knjig in evidenc zavezanca za davek«, potem iz navodil slednjih…
