SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 8. novembra 2012 (jezik postopka: nizozemščina)
„Obdavčenje – DDV – Obdavčljive transakcije – Uporaba blaga, pridobljenega ‚v okviru dejavnosti‘, za dejavnost – Obravnava kot pri dobavi, opravljeni za plačilo – Igrišča, ki so v lasti davčnega zavezanca in jih je preuredila tretja oseba“
V zadevi C‑299/11,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska) z odločbo z dne 13. maja 2011, ki je prispela na Sodišče 15. junija 2011, v postopku
Staatssecretaris van Financiën
proti
Gemeente Vlaardingen,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi A. Tizzano, predsednik senata, A. Borg Barthet, M. Ilešič (poročevalec), E. Levits, sodniki, in M. Berger, sodnica,
generalni pravobranilec: J. Mazák,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. maja 2012,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
- za Gemeente Vlaardingen G. J. A. van Kalmthout, odvetnik,
- za nizozemsko vlado C. Wissels, J. Langer in M. K. Bulterman, zastopniki,
- za Evropsko komisijo L. Lozano Palacios in P. van Nuffel, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. septembra 2012
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5(7)(a) Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 95/7/ES z dne 10. aprila 1995 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 274) (v nadaljevanju: Šesta direktiva).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Staatssecretaris van Financiën (državni sekretar za finance) in Gemeente Vlaardingen (v nadaljevanju: občina Vlaardingen) glede davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), ki je bil posledica tega, da je občina Vlaardingen nepremičnine, ki jih ima v lasti in na katerih je tretja oseba opravila izboljšave, vključila v gospodarsko dejavnost, ki jo izvaja.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Šesta direktiva je bila razveljavljena in nadomeščena z Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1). Kljub temu se zaradi časa dejanskega stanja za spor o glavni stvari uporablja Šesta direktiva.
4 Člen 2 Šeste direktive je določal:
„Predmet [DDV] je naslednje:
1. dobava blaga ali storitev, ki jo davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države za plačilo;
2. uvoz blaga.“
5 Člen 4 te direktive je določal:
„1. ‚Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katero koli gospodarsko dejavnost iz odstavka 2 […].
2. Gospodarske dejavnosti iz odstavka 1 obsegajo vse dejavnosti proizvajalcev, trgovcev in oseb, ki opravljajo storitve […]. Za gospodarsko dejavnost se šteje tudi izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.
3. Države članice lahko štejejo za davčnega zavezanca tudi vsakogar, ki občasno opravi transakcijo v zvezi z dejavnostmi iz odstavka 2 in še posebej eno od naslednjih:
(a) dobavo objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih stojijo pred prvo uporabo; države članice lahko določijo pogoje uporabe tega kriterija za spremembe objektov in zemljišč, na katerih stojijo.
Države članice lahko namesto kriterija prve uporabe uporabljajo tudi drug kriterij […].
Šteje se, da je ‚objekt‘ vsaka konstrukcija, trajno povezana s tlemi ali v tleh;
(b) dobavo gradbenih zemljišč.
‚Gradbeno zemljišče‘ pomeni vsako neopremljeno ali opremljeno zemljišče, ki ga kot takega opredelijo države članice.
[…]“
6 V Šesti direktivi so bili pod naslovom V – „Obdavčljive transakcije“ členi 5, 6 in 7, naslovljeni „Dobava blaga“, „Opravljanje storitev“ in „Uvoz“.
7 Člen 5 Šeste direktive je določal:
„1. ‚Dobava blaga‘ pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik.
[…]
5. Države članice lahko izročitev določenih gradbenih del štejejo za dobave v smislu odstavka 1.
[…]
7. Za dobavo, opravljeno za plačilo, lahko države članice štejejo:
(a) uporabo blaga s strani davčnega zavezanca za namene njegove dejavnosti, ki ga proizvede, konstruira, izkoplje, predela, nabavi ali uvozi v okviru takšne dejavnosti, kjer [DDV] od takšnega blaga, če bi bilo pridobljeno od drugega davčnega zavezanca, ne bi bil v celoti odbiten;
(b) uporabo blaga s strani davčnega zavezanca za namene neobdavčljivih transakcij, kjer je bil [DDV] od takšnega blaga v celoti ali deloma odbiten pri pridobitvi ali pri uporabi v skladu s pododstavkom (a);
(c) zadržanje blaga s strani davčnega zavezanca ali njegovih naslednikov po prenehanju opravljanja obdavčljive gospodarske dejavnosti, kjer je bil davek na dodano vrednost od takšnega blaga v celoti ali deloma odbiten pri pridobitvi ali pri uporabi v skladu s pododstavkom (a), razen v primerih iz odstavka 8.
[…]“
8 Člen 11 navedene direktive je določal:
„A. Na ozemlju države
1. Davčna osnova:
[…]
(b) pri dobavah iz člena 5(6) in (7) je nabavna cena blaga ali podobnega blaga ali ob odsotnosti nabavne cene lastna cena blaga, določena v trenutku dobave;
[…]“.
9 Člen 13(B) te direktive je določal:
„[…] [D]ržave članice […] oprostijo:
[…]
(g) dobave objektov ali delov objektov ter zemljišč, na katerih stojijo, razen tistih iz člena 4(3)(a);
(h) dobave nepozidanih zemljišč, razen dobav gradbenih zemljišč iz člena 4(3)(b).“
10 Člena 18 in 74 Direktive 2006/112 v bistvu ustrezata členoma 5(7) in 11(A)(1)(b) Šeste direktive.
Nizozemsko pravo
11 Člen 3 zakona o prometnem davku 1968 (Wet op de Omzetbelasting 1968) (v nadaljevanju: Wet OB) v različici, ki se uporablja za zadevo v glavni stvari, določa:
„Za dobavo blaga se šteje:
[…]
(c) dobava nepremičnin, ki jo opravi, kdor je nepremičnine ustvaril, razen nepozidanih zemljišč, ki niso gradbena zemljišča […]
[…]
(h) razpolaganje z blagom, proizvedenim v okviru lastne dejavnosti, za dejavnost, če davek od tega blaga, če bi bilo pridobljeno od drugega…
