SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 26. marca 2015 (jezik postopka: poljščina)
„Predhodno odločanje – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Načeli sorazmernosti in davčne nevtralnosti – Obdavčitev dobave nepremičnine v postopku prisilne prodaje na dražbi – Nacionalna ureditev, v skladu s katero mora izvršitelj, ki izvede tako prodajo, obračunati in plačati DDV v zvezi s tako transakcijo – Plačilo kupnine pristojnemu sodišču in nujnost nakazila DDV, ki ga je treba plačati, s strani tega sodišča izvršitelju – Finančna in kazenska odgovornost izvršitelja v primeru neplačila DDV – Razlika med rokom iz splošne ureditve, v katerem mora DDV plačati davčni zavezanec, in rokom, določenim za takega izvršitelja – Nemožnost odbiti vstopni DDV“
V zadevi C‑499/13,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Naczelny Sąd Administracyjny (Poljska) z odločbo z dne 21. februarja 2013, ki je prispela na Sodišče 16. septembra 2013, v postopku
Marian Macikowski
proti
Dyrektor Izby Skarbowej w Gdańsku,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi A. Tizzano, predsednik senata, S. Rodin, A. Borg Barthet (poročevalec), E. Levits in F. Biltgen, sodniki,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: K. Malacek, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 4. septembra 2014,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
- za M. Macikowskega M. Kalinowski, radca prawny,
- za Dyrektor Izby Skarbowej w Gdańsku T. Tratkiewicz in J. Kaute, agenta,
- za poljsko vlado B. Majczyna in A. Gawłowska, agenta,
- za Evropsko komisijo M. Owsiany-Hornung in L. Lozano Palacios, agentki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 6. novembra 2014
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago načel sorazmernosti in davčne nevtralnosti ter členov 9, 193, 199, 206, 250 in 252 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o DDV).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med M. Macikowskim, sodnim izvršiteljem, in Dyrektor Izby Skarbowej w Gdańsku zaradi nepravočasnega plačila davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) od prodaje nepremičnine v postopku izvršbe.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 9(1) Direktive o DDV določa:
„‚Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.
‚Ekonomska dejavnost‘ je vsaka dejavnost proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih poklicev. Za ekonomsko dejavnost se šteje predvsem izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.“
4 Člen 193 navedene direktive določa:
„DDV je dolžan plačati davčni zavezanec, ki dobavlja obdavčljivo blago ali opravlja obdavčljivo storitev, razen v primerih, v katerih je davek v skladu s členi 194 do 199 in členom 202 dolžna plačati druga oseba.“
5 Člen 199(1)(g) te direktive določa:
„Države članice lahko določijo, da je oseba, ki je dolžna plačati DDV, davčni zavezanec, za katerega se opravi katera koli izmed naslednjih storitev:
[…]
(g) dobava nepremičnin, ki jih prodaja dolžnik po sodbi v postopku obvezne prodaje drugi osebi.“
6 Člen 204 Direktive o DDV določa:
„1. Kadar je oseba, ki je dolžna plačati davek v skladu s členi 193 do 197 in členoma 199 in 200, davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici, v kateri je dolgovan DDV, mu lahko države članice dovolijo, da kot osebo, ki je dolžna plačati DDV, imenuje davčnega zastopnika.
Poleg tega, kadar obdavčljivo transakcijo opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici, v kateri je dolgovan DDV, in z državo, v kateri ima ta davčni zavezanec sedež, ne obstaja pravni instrument o medsebojni pomoči, katerega področje uporabe bi bilo podobno področju uporabe, ki je predpisano v Direktivi 76/308/EGS […] in Uredbi (ES) št. 1798/2003 […], lahko države članice sprejmejo ukrepe, da je lahko oseba, ki je dolžna plačati DDV, davčni zastopnik, ki ga imenuje davčni zavezanec, ki nima sedeža.
Vendar države članice ne morejo uporabiti možnosti iz drugega pododstavka za davčne zavezance, ki v smislu točke (1) člena 358 nimajo sedeža v Skupnosti in so izbrali posebno ureditev za elektronsko opravljene storitve.
2. Za možnost iz prvega pododstavka odstavka 1 veljajo pogoji in postopki, ki jih določi vsaka država članica.“
7 Člen 205 Direktive o DDV določa:
„V primerih iz členov 193 do 200 in členov 202, 203 in 204 lahko države članice določijo, da je namesto osebe, ki je dolžna plačati davek, druga oseba solidarno odgovorna za plačilo DDV.“
8 Člen 206 navedene direktive določa:
„Vsak davčni zavezanec, ki je dolžan plačati DDV, mora plačati neto znesek DDV ob predložitvi obračuna DDV, predvidenega v členu 250. Države članice pa lahko določijo drugačen datum za plačilo tega zneska ali zahtevajo vmesno plačilo.“
9 Člen 250(1) iste direktive določa:
„Vsak davčni zavezanec mora predložiti obračun DDV, ki vsebuje vse podatke, potrebne za izračun davka, za katerega je nastala obveznost obračuna in odbitkov, in, kolikor je to potrebno za določitev osnove za obdavčitev, skupno vrednost transakcij, ki se nanašajo na ta davek in odbitke, ter vrednost kakršnih koli oproščenih transakcij.“
10 Člen 252(1) Direktive o DDV določa:
„Obračun DDV je treba predloži v roku, ki ga predpišejo države članice. Ta rok ne sme biti daljši od dveh mesecev po poteku posameznega davčnega obdobja.“
11 Člen 273 navedene direktive določa:
„Države članice lahko določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo davčni zavezanci med državami članicami, pod pogojem, da takšne obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo formalnosti pri prehodu meja.
Možnost, ki je predvidena v prvem pododstavku, se ne more uporabljati za nalaganje dodatnih obveznosti v zvezi z izdajanjem računov, ki jih je več, kot je določeno v poglavju 3.“
Poljsko pravo
Zakon o DDV
12 Člen 15(6) zakona o davku na blago in storitve (ustawa o podatku od towarów i usług) z dne 11. marca 2004 (Dz. U. št. 54, pozicija 535, v nadaljevanju: zakon o DDV) določa:
„Za davčnega zavezanca se ne štejejo javni organi in njim podrejeni organi glede izpolnjevanja nalog, ki so jim bile naložene v skladu z drugimi določbami in za izvrševanje katerih so bili ustanovljeni, razen aktov, opravljenih na podlagi civilnopravnih pogodb.“
13 Člen 18 tega zakona določa:
„Organi izvršbe iz zakona z dne 17. junija 1966 o postopku upravne izvršbe […] in izvršitelji, ki opravljajo izvršilna dejanja v smislu določb zakona o civilnem postopku [(ustawa Kodeks postępowania cywilnego) z dne 17. novembra 1964 (Dz. U. št. 43, pozicija 296) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o civilnem postopku)], morajo plačati davek na dobave blaga v lasti dolžnika ali v njegovi posesti v nasprotju z veljavnimi predpisi, ki so bile izvedene prek izvršbe.“
Davčni zakonik
14 Člen 8 zakona o sprejetju davčnega zakonika (ustawa – Ordynacja podatkowa) z dne 29. avgusta 1997 v različici, ki se uporablja za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari (Dz. U. iz leta 2005, št. 8, pozicija 60, v nadaljevanju: davčni zakonik), določa:
„Plačnik davka je fizična oseba, pravna oseba ali organizacijska enota brez lastne pravne osebnosti, ki mora na podlagi predpisov davčnega prava obračunati in pobrati davek davčnega zavezanca in ga v določenem roku plačati davčni upravi.“
15 Člen 30 davčnega zakonika določa:
„1. Plačnik davka, ki ni izpolnil obveznosti iz člena 8, odgovarja za nepobrane davke ali davke, ki so bili pobrani, ne pa tudi plačani.
[…]
… 