20.42 Obveznost izvajalca pri preverjanju obstoja stalne poslovne enote prejemnika storitve - sodba Sodišča EU
mag. Aleksandra Heinzer, davčna svetovalka
Splošno pravilo določanja kraja opravljanja storitev iz 44. člena Direktive o DDV (opomba 1) določa, da je kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, ki deluje kot tak, kraj, kjer ima ta davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene stalni poslovni enoti davčnega zavezanca, ki ni v kraju, kjer ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima ta davčni zavezanec stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve, stalno oziroma običajno prebivališče.
Kadar torej storitev, katere kraj se določi po tem splošnem pravilu, prejme davčni zavezanec, je do DDV načeloma upravičena tista država, v kateri ima ta davčni zavezanec svoj sedež, ne glede na to, ali je ta znotraj ali zunaj Unije. Ne glede na navedeno pa je kraj opravljanja teh storitev v državi, kjer ima prejemnik svojo morebitno stalno poslovno enoto za namene DDV in te storitve prejme za potrebe te stalne poslovne enote. To pomeni, da je za davčnega zavezanca, ki opravlja tovrstne storitve za drugega davčnega zavezanca, zelo pomembno, da preuči ta dejstva v vsakem primeru posebej.
Za uporabo prej navedene določbe je „stalna poslovna enota“ vsaka enota, ki ni sedež dejavnosti davčnega zavezanca, z dovolj stalnimi in ustrezno strukturiranimi človeškimi in tehničnimi viri, da lahko prejme in uporabi storitve, ki so opravljene za lastne potrebe navedene poslovne enote (opomba 2). Definicija je precej splošna in v praksi odpira precej vprašanj, zato so sodbe Sodišče…
