Danes je 26.4.2024

Input:

Odbitek vstopnega DDV od nabav, ki jih opravijo subjekti s sedežem v davčnih oazah (C-395/09)

30.9.2010, Vir: InfoCuria - Sodna praksa SodiščaČas branja: 16 minut

SODBA SODIŠČA (sedmi senat)

z dne 30. septembra 2010 (jezik postopka: poljščina)

„Šesta direktiva o DDV – Direktiva 2006/112/ES – Pristop nove države članice – Pravica do odbitka vstopnega davka – Nacionalna ureditev, ki izključuje pravico do odbitka vstopnega davka za opravljene storitve – Poslovni partnerji s sedežem na ozemlju, ki se šteje za ‚davčno oazo‘ – Pristojnost držav članic, da ohranijo pravila o izključitvi pravice do odbitka vstopnega davka, ki so veljala ob začetku veljavnosti Šeste direktive o DDV“

V zadevi C‑395/09,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Naczelny Sąd Administracyjny (Poljska) z odločbo z dne 6. avgusta 2009, ki je prispela na Sodišče 13. oktobra 2009, v postopku

Oasis East sp. z o.o.

proti

Minister Finansów,

SODIŠČE (sedmi senat),

v sestavi R. Silva de Lapuerta (poročevalka), predsednica senata, J. Malenovský in T. von Danwitz, sodnika,

generalni pravobranilec: P. Mengozzi,

sodna tajnica: C. Strömholm, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 7. julija 2010,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

  • za Oasis East sp. z o.o. M. Wojda in J. Martini,
  • za poljsko vlado M. Szpunar in M. Jarosz, zastopnika,
  • za Evropsko komisijo M. Owsiany-Hornung, K. Herrmann in D. Triantafyllou, zastopnice,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 17(2) in (6) Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) (UL L 145, str. 1, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 95/7/ES z dne 10. aprila 1995, UL L 102, str. 18, v nadaljevanju: Šesta direktiva), katerega določbe je v bistvu povzel člen 176 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Oasis East sp. z o.o. (v nadaljevanju: Oasis East) in Minister Finansów (poljski minister za finance).

 Pravni okvir

 Ureditev Unije

3        Člen 17(2) in (6) Šeste direktive v različici, ki izhaja iz člena 28(f), določa:

„2.      Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec upravičen odbiti davek, ki ga je dolžan plačati:

(a)      davek na dodano vrednost [(v nadaljevanju: DDV)], ki ga je dolžan ali ga je plačal na ozemlju države za blago ali storitve, ki mu jih je, ali mu jih bo opravil drug davčni zavezanec;

[…]

6.      Najkasneje pred potekom štirih let od datuma začetka veljavnosti te direktive Svet na predlog Komisije soglasno odloči, kateri izdatki niso upravičeni do odbitka [DDV]. [DDV] v nobenem primeru ni odbiten za izdatke, ki niso nedvomno poslovni izdatki, kot so izdatki za luksuzne predmete, razvedrilo in zabavo.

Do začetka veljavnosti zgornjih pravil lahko države članice ohranijo vse izključitve, določene v njihovih nacionalnih zakonodajah ob začetku veljavnosti te direktive.“

4        Šesto direktivo je razveljavila in nadomestila Direktiva št. 2006/112.

5        Člen 176 te direktive določa:

„Svet na predlog Komisije soglasno odloči, za katere izdatke ni dana pravica do odbitka DDV. V nobenem primeru ni dana pravica do odbitka DDV za izdatke, ki niso nedvomno poslovni izdatki, kot so izdatki za luksuzne predmete, razvedrilo ali zabavo.

Do začetka veljavnosti določb iz prvega odstavka lahko države članice ohranijo vse izključitve, določene v njihovih nacionalnih zakonodajah 1. januarja 1979 oziroma, v primeru držav članic, ki so Skupnosti pristopile po tem datumu, na dan njihovega pristopa.“

 Nacionalna ureditev

6        Člen 25(1), točka 1a, zakona o davku na dodano vrednost (ustawa o podatku VAT z roku 1993) z dne 8. januarja 1993 (v nadaljevanju: zakon iz leta 1993 o DDV) določa:

„Znižanje zneska dolgovanega davka ali vračilo razlike dolgovanega davka se ne uporabi, če davčni zavezanec kupi uvoz storitev, ki jih plača neposredno ali posredno subjektu s stalnim prebivališčem, sedežem ali sedežem uprave na enem od ozemelj ali držav, ki so navedeni v prilogi 9 k temu zakonu.“

7        Priloga 9 k zakonu iz leta 1993 o DDV, naslovljena „Seznam držav (ozemelj), pri katerih znesek DDV na uvoz storitev ne povzroči znižanja zneska dolgovanega davka ali ne pomeni pravice do vračila razlike dolgovanega DDV“, vsebuje te navedbe:

„(1)  Kneževina Andora;

(2)      Angvila, samoupravno ozemlje, odvisno od Združenega Kraljestva Velika Britanija in Severna Irska;

(3)      Antigva in Barbuda;

(4)      Aruba, samoupravno ozemlje Kraljevine Nizozemske;

(5)      Bahami;

(6)      Bahrajn;

(7)      Barbados;

(8)      Belize;

(9)      Bermudi, odvisno ozemlje Združenega Kraljestva Velika Britanija in Severna Irska;

(10)      Britanski Deviški otoki, odvisno ozemlje Združenega Kraljestva Velika Britanija in Severna Irska;

(11)      Cookovo otočje, samoupravno ozemlje v prosti zvezi z Novo Zelandijo;

(12)      Dominika;

(13)      Gibraltar, odvisno ozemlje Združenega Kraljestva Velika Britanija in Severna Irska;

(14)      Grenada;

(15)      Guernesey/Sark/Alderney, britansko kronsko ozemlje;

(16)  Hongkong, posebno administrativno območje