SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 23. marca 2006 (jezik postopka: italijanščina)
„Šesta direktiva o DDV – Člena 2 in 9 – Stalna poslovna enota – Družba nerezidentka – Pravna vez – Sporazum o porazdelitvi stroškov – Konvencija OECD o izogibanju dvojnega obdavčevanja – Izraz ‚davčni zavezanec‘ – Storitev, opravljena za plačilo – Upravna praksa“
V zadevi C-210/04,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Corte suprema di cassazione (Italija) z odločbo z dne 18. februarja 2004, ki je na Sodišče prispela 12. maja 2004, v postopku
Ministero dell’Economia e delle Finanze,
Agenzia delle Entrate
proti
FCE Bank plc,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, J. Makarczyk, R. Silva de Lapuerta, sodnica, P. Kūris (poročevalec) in G. Arestis, sodnika,
generalni pravobranilec: P. Léger,
sodni tajnik: H. von Holstein, namestnik sodnega tajnika,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 9. junija 2005,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za FCE Bank plc B. Gangemi, odvetnik,
– za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, ob sodelovanju G. De Bellisa, avvocato dello Stato,
– za portugalsko vlado L. Fernandes, Â. Seiça Neves in R. Laires, zastopniki,
– za vlado Združenega kraljestva R. Hill, barrister,
– za Komisijo Evropskih skupnosti D. Triantafyllou in M. Velardo, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 29. septembra 2005
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 2(1) in 9(1) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str. 1, v nadaljevanju: Šesta direktiva).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Ministero dell’Economia e delle Finanze in l’Agenzia delle Entrate (Rim) (v nadaljevanju: agencija) in FCE Bank plc, banko s sedežem v Združenem kraljestvu (v nadaljevanju: FCE Bank), glede vrnitve zneska, ki ga je iz naslova davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) plačala njena poslovna enota s sedežem v Italiji (v nadaljevanju: FCE IT).
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
Šesta direktiva
3 Člen 2 Šeste direktive določa:
„Predmet davka na dodano vrednost je naslednje:
1. dobava blaga ali storitev, ki jo davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države za plačilo;
[…]“
4 Člen 4(1) te direktive določa:
„‚Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjer koli neodvisno opravlja katero koli gospodarsko dejavnost iz odstavka 2, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.“
5 Člen 9(1) te direktive določa:
„Za kraj opravljanja storitve se šteje kraj, kjer ima izvajalec, ki opravi storitev, sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, iz katere opravi storitev, ali če nima takšnega sedeža ali stalne poslovne enote, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva.“
Osma direktiva 79/1072/EGS
6 Člen 1 Osme direktive Sveta 79/1072/EGS z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih – Postopki za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države (UL L 331, str. 11, v nadaljevanju: Osma direktiva) določa:
„Za namene te direktive pomeni davčni zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju države, osebo, navedeno v členu 4(1) Direktive 77/388/[EGS], ki v obdobju, navedenem v prvem in drugem stavku prvega pododstavka člena 7(1), v tej državi ni imela niti sedeža svoje gospodarske dejavnosti niti stalne poslovne enote, iz katere se opravljajo poslovne transakcije; niti ni imela, če tak sedež ali poslovna enota ne obstajata, svojega stalnega ali običajnega bivališča, in ki v tem istem obdobju ni opravila prometa blaga oz. storitev, za katerega se šteje, da je bil opravljen v tej državi […]“
Direktiva 2000/12/ES
7 Člen 13 Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (UL L 126, str. 1), ki se nanaša na podružnice kreditnih institucij, ki so pridobile dovoljenje v drugi državi članici, določa:
„Država članica gostiteljica ne sme zahtevati dovoljenja ali dotacijskega kapitala za podružnice kreditnih institucij, ki so pridobile dovoljenje v drugi državi članici […]“
Konvencija OECD
8 Člen 7(2) Vzorčne konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (v nadaljevanju: Konvencija OECD) določa:
„[…] [K]adar podjetje države pogodbenice posluje v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote v njej, se v vsaki državi pogodbenici tej stalni poslovni enoti pripiše dobiček, za katerega bi se lahko pričakovalo, da bi ga imela, če bi bila različno in ločeno podjetje, ki opravlja enake ali podobne dejavnosti pod istimi ali podobnimi pogoji ter povsem neodvisno posluje s podjetjem, katerega stalna poslovna enota je […]“
9 Člen 7(3) te konvencije določa:
„Pri določanju dobička stalne poslovne enote je dovoljeno odšteti tiste stroške, ki nastanejo za namene stalne poslovne enote, vključno s poslovodnimi in splošnimi upravnimi stroški, ki so tako nastali bodisi v državi, v kateri je stalna poslovna enota, ali drugje.“
Nacionalna ureditev
10 Zakon št. 329 z dne 5. novembra 1990 o ratifikaciji in izvrševanju konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in preprečevanju izogibanja davku med vladama Italijanske republike in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, z izmenjavo notifikacij, podpisane v Pallanzi 21. oktobra 1988 (navadna priloga GURI št. 267 z dne 15. novembra 1990, str. 107), povzema v svojem členu 7(2) in (3) ustrezne določbe Konvencije OECD.
11 Člen 1 temeljnega zakona o DDV, to je dekret predsednika republike št. 633/72 z dne 26. oktobra 1972 (navadna priloga GURI št. 292 z dne 11. novembra 1972, str. 2), določa:
„Davek na dodano vrednost se uporablja za dobavo blaga ali storitev, ki se opravijo na ozemlju…
