SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 21. februarja 2013 (jezik postopka: nemščina)
„Šesta direktiva o DDV – Člen 17(2)(a) – Pravica do odbitka vstopnega davka – Nujnost obstoja neposredne in takojšnje povezave med vstopno in izstopno obdavčljivo transakcijo – Merilo za določitev te povezave – Odvetniške storitve, opravljene v okviru kazenskega postopka v zvezi z osebno odgovornostjo za korupcijo, začetega proti osebi, ki je poslovodja in največji lastnik družbe z omejeno odgovornostjo“
V zadevi C‑104/12,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof (Nemčija) z odločbo z dne 22. decembra 2011, ki je prispela na Sodišče 29. februarja 2012, v postopku
Finanzamt Köln-Nord
proti
Wolframu Beckerju,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi A. Tizzano, predsednik senata, sodnik, M. Berger, sodnica, A. Borg Barthet, E. Levits in J.‑J. Kasel (poročevalec), sodniki,
generalna pravobranilka: V. Trstenjak,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
- za nemško vlado T. Henze in K. Petersen, agenta,
- za Evropsko komisijo B.‑R. Killmann in C. Soulay, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 17(2)(a) in 22(3)(b) Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2001/115/ES z dne 20. decembra 2001 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 352, v nadaljevanju: Šesta direktiva).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Finanzamt Köln-Nord (v nadaljevanju: Finanzamt) in W. Beckerjem glede pravice do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), ki ga je W. Becker plačal na honorarje odvetnika za storitve v kazenskem postopku, v katerem je bil udeležen kot poslovodja in največji lastnik družbe z omejeno odgovornostjo.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 17(2)(a) Šeste direktive v različici, kot izhaja iz njenega člena 28f, določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec upravičen odbiti davek, ki ga je dolžan plačati:
(a) [DDV], ki ga je dolžan ali ga je plačal na ozemlju države za blago ali storitve, ki mu jih je, ali mu jih bo opravil drug davčni zavezanec.“
4 Člen 18(1)(a) Šeste direktive določa:
„Za uveljavljanje svoje pravice do odbitka mora davčni zavezanec:
(a) za odbitke po členu 17(2)(a) imeti račun, sestavljen v skladu s členom 22(3).“
5 V skladu s členom 22(3)(b), peta alinea, Šeste direktive v različici, kot izhaja iz njenega člena 28h, morajo za namene DDV računi, ki se izstavljajo v skladu s to direktivo, vsebovati polno ime in naslov davčnega zavezanca in njegovega naročnika.
Nemško pravo
6 V skladu s členom 15(1), prvi stavek, točka 1, zakona o prometnem davku iz leta 2005 (Umsatzsteuergesetz 2005, BGBl. 2005 I, str. 386, v nadaljevanju: UStG) lahko podjetnik kot vstopni davek odbije davek, ki ga je po zakonu dolžan plačati za storitve, ki jih je drug podjetnik opravil za njegovo podjetje.
7 V skladu s členom 15(2), prvi stavek, točka 1, UStG odbitek vstopnega davka ni dovoljen za storitve, ki jih podjetnik uveljavlja za izvajanje oproščenih transakcij.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
8 W. Becker je bil v času dejanskega stanja zadeve v glavni stvari samostojni podjetnik in večinski lastnik družbe z omejeno odgovornostjo A‑GmbH (v nadaljevanju: A) s sedežem v Nemčiji. W. Becker in X sta bila poslovodji družbe A, katere dejavnost je bila opravljanje odplačnih gradbenih storitev, ki so predmet DDV. P, prokurist družbe A, je kasneje postal tudi njen poslovodja.
9 W. Becker in družba A sta bila povezana s sporazumom o davčni integraciji v smislu UStG. Zato sta bila obravnavana kot en davčni zavezanec, pri čemer je bil W. Becker – kot tako imenovani „nosilec integracije“ – zavezan za plačilo davka skupine podjetij, sestavljene iz njegovega samostojnega podjetja in družbe A.
10 Državno tožilstvo je po tem, ko je družba A za plačilo izvedla obdavčljiva dela, za izvedbo katerih je bila izbrana na javnem razpisu, začelo kazenski preiskovalni postopek proti W. Beckerju in P. Družba A je bila namreč osumljena, da se je pred zaključkom javnega naročila okoristila z zaupnimi informacijami o ponudbah konkurenčnih družb in da je zato lahko dala najugodnejšo ponudbo. Za pridobitev teh informacij naj bi opravila plačila, ki jih je mogoče na podlagi kazenskega prava opredeliti kot korupcijo ali sodelovanje pri kaznivem dejanju, kar zadeva W. Beckerja in P, in kot jemanje podkupnine, kar zadeva prejemnika plačila.
11 Kazenska postopka zoper W. Beckerja in P sta bila na podlagi določb nemškega zakona o kazenskem postopku ustavljena zaradi plačila denarnih zneskov.
12 V okviru kazenskega preiskovalnega postopka sta imela W. Becker in P vsak svojega odvetnika. Vendar je v skladu s pogodbami o…
