SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 3. marca 2011 (jezik postopka: bolgarščina)
„Direktiva 2006/112/ES – Davek na dodano vrednost – Rabljeni deli za motorna vozila – Uvoz, ki ga opravi obdavčljivi preprodajalec v Unijo – Maržna ureditev ali splošna ureditev DDV – Nastanek pravice do odbitka – Neposredni učinek“
V zadevi C‑203/10,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Varhoven administrativen sad (Bolgarija) z odločbo z dne 20. aprila 2010, ki je prispela na Sodišče 26. aprila 2010, v postopku
Direkcija „Obžalvane i upravlenie na izpalnenieto“ – Varna
proti
Auto Nikolovi OOD,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi K. Lenaerts (poročevalec), predsednik senata, D. Šváby, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, G. Arestis in J. Malenovský, sodnika,
generalni pravobranilec: J. Mazák,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
- za Direkcija „Obžalvane i upravlenie na izpalnenieto“ – Varna Sv. Avramov,
- za Auto Nikolovi OOD M. Nikolov,
- za Evropsko komisijo D. Roussanov in D. Triantafyllou, zastopnika,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 311(1), točka 1, 314 in 320 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Auto Nikolovi OOD (v nadaljevanju: Auto Nikolovi) in Direkcija „Obžalvane i upravlenie na izpalnenieto“ – Varna (direktorat „Pritožbe in vodenje izvršbe“ v Varni) pri Centralno upravlenie na Nacionalna agencija za prihodite (centralna uprava nacionalne agencije za javne prihodke), ki je nastal, ker je ta uprava družbi Auto Nikolovi zavrnila pravico do takojšnjega odbitka davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), plačanega ob uvozu rabljenih delov za motorna vozila v Unijo iz Švice.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodni izjavi 51 Direktive 2006/112 je navedeno:
„Da se prepreči dvojna obdavčitev in izkrivljanje konkurence med davčnimi zavezanci, je treba sprejeti davčni sistem Skupnosti, ki se bo uporabljal za rabljeno blago, umetniške predmete, starine in zbirke.“
4 Člen 30, prvi odstavek, te direktive določa:
„Za ‚uvoz blaga‘ se šteje vnos blaga v Skupnost, ki ni v prostem prometu v smislu člena 24 Pogodbe.“
5 Člen 70 navedene direktive glede tovrstnih transakcij določa, da „[o]bdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago uvoženo“.
6 Člen 167 navedene direktive določa, da „[p]ravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka“.
7 Člen 168 Direktive 2006/112 določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje zneske:
[…]
(e) DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal za uvoženo blago v to državo članico.“
8 Naslov XII Direktive 2006/112 z naslovom „Posebne ureditve“ vsebuje poglavje 4 z naslovom „Posebna ureditev za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine“, ki vsebuje člene od 311 do 343.
9 Člen 311(1), točki 1 in 5, te direktive določa:
„1. Za namene tega poglavja in brez vpliva na druge določbe Skupnosti imajo posamezni izrazi naslednji pomen:
(1) ‚rabljeno blago‘ pomeni premične stvari, ki so primerne za nadaljnjo uporabo takšne kot so, ali po popravilu, razen umetniških predmetov, zbirk ali starin in razen plemenitih kovin ali dragega kamenja, kot določijo države članice;
[…]
(5) ‚obdavčljivi preprodajalec‘ pomeni vsakega davčnega zavezanca, ki v okviru svoje ekonomske dejavnosti kupuje ali pridobiva za svoje podjetje ali uvaža z namenom nadaljnje prodaje rabljeno blago in/ali umetniške predmete, zbirke ali starine, ne glede na to, ali ta davčni zavezanec deluje v svojem imenu ali za račun druge osebe v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo.“
10 Člen 313(1) navedene direktive določa:
„1. Države članice za obdavčitev dobav rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih opravijo obdavčljivi preprodajalci, uporabljajo posebno ureditev, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljiv preprodajalec v skladu z določbami tega pododdelka.“
11 Člen 314 Direktive 2006/112 določa:
„Maržna ureditev se uporablja za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec, če mu to blago v Skupnosti dobavi ena od naslednjih oseb:
(a) oseba, ki ni davčni zavezanec;
(b) drug davčni zavezanec, kolikor je dobava blaga, ki jo opravi ta drug davčni zavezanec, oproščena v skladu s členom 136;
(c) drug davčni zavezanec, kolikor dobava blaga, ki jo opravi ta drug davčni zavezanec, izpolnjuje pogoje za oprostitev za mala podjetja iz členov 282 do 292 in vključuje osnovna sredstva;
(d) drug obdavčljiv preprodajalec, kolikor je bila dobava blaga, ki jo opravi ta drug obdavčljiv preprodajalec, obdavčena z DDV po tej maržni ureditvi.“
12 Člen 316(1) te direktive določa:
„1. Države članice omogočijo obdavčljivim preprodajalcem uporabo maržne ureditve za naslednje transakcije:
(a) dobavo umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih obdavčljivi preprodajalci uvozijo sami;
[…]“
13 Člen 319 navedene direktive določa, da „[lahko] [o]bdavčljivi preprodajalec […] uporablja splošno ureditev DDV za vsako dobavo, za katero velja maržna ureditev“.
14 Člen 320 Direktive 2006/112 določa:
„1. Če obdavčljivi preprodajalec uporablja splošno ureditev DDV za dobavo umetniškega predmeta, zbirateljskega predmeta ali starine, ki jo je sam uvozil, ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri uvozu tega blaga.
[…]
2. Pravica do odbitka nastane, ko nastane obveznost za obračun davka od dobave, za katero se obdavčljivi preprodajalec odloči uporabiti splošno ureditev DDV.“
Nacionalno pravo
15 Bolgarski zakon o davku na dodano vrednost (Zakon za danak varhu dobavenata stojnost, DV št. 63 z dne 4. avgusta 2006, v nadaljevanju: zakon o DDV) v različici, ki se je uporabljala v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari, v členu 16(1) določa:
„Za uvoz blaga v smislu tega zakona se šteje vnos neskupnostnega blaga na nacionalno ozemlje.“
16 Člen 54(1) zakona o DDV določa:
„Pri uvozu blaga obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna davka nastaneta, ko na nacionalnem ozemlju nastane obveznost plačila uvoznih dajatev oziroma ko bi ta morala nastati, če dolg ne obstaja ali je njegov znesek enak nič.“
17 Člen 68 zakona o DDV določa:
„(1) Davčni dobropis je znesek davka, ki ga lahko davčni zavezanec v skladu s tem zakonom odbije od davčnega dolga:
[…]
3. za uvoz, ki ga je opravil sam,
[…]
(2) Pravica do odbitka davčnega dobropisa nastane, ko nastane obveznost obračuna odbitnega davka.“
18 Člen 69(1), točka 2, zakona o DDV določa, da če se blago in storitve uporabijo za obdavčljive dobave, ki jih opravijo davčni zavezanci, lahko ti odbijejo davek, odmerjen pri uvozu blaga, v skladu s členom 56 navedenega zakona.
19 Pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka davčnega dobropisa so določeni v členu 71 zakona o DDV, ki zlasti določa:
„Zadevna oseba ima pravico do odbitka davčnega dobropisa, če je izpolnila vsaj enega od naslednjih pogojev:
[…]
3. če razpolaga s carinsko deklaracijo, v kateri je navedena kot uvoznik, in je bil davek plačan v skladu s členom 90(1) (pri uvozu v smislu člena 16);“
20 Člen 90(1) zakona o DDV določa:
„V primerih iz člena 16 uvoznik blaga davek, ki ga dejansko odmeri carinska uprava, plača v proračun republike […]“
21 Člen 143 iz poglavja zakona o DDV z naslovom „Posebna ureditev, po kateri se obdavčuje razlika v ceni“ določa:
„(1) Določbe tega poglavja veljajo za dobave rabljenega blaga, umetniških in zbirateljskih predmetov ali starin, ki jih opravi preprodajalec in ki mu jih na ozemlje ali iz ozemlja druge države članice dobavi (sem se šteje tudi uvoz):
1. oseba, ki ni davčni zavezanec;
2. drugi davčni zavezanec, če je dobava oproščena plačila davka na podlagi člena 50;
3. drugi davčni zavezanec, ki ni registriran v skladu s tem zakonom;
4. drugi preprodajalec, za…
