SODBA SODIŠČA (deseti senat)
z dne 21. septembra 2017 (jezik postopka: romunščina)
„ Predhodno odločanje – Davek na dodano vrednost (DDV) – Osma direktiva 79/1072/EEC – Direktiva 2006/112/ES – Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici – Vračilo davka, ki je zaračunan za uvoženo blago – Pogoji – Objektivni elementi, ki potrjujejo namero davčnega zavezanca, da bo uvoženo blago uporabil v okviru svoje ekonomske dejavnosti – Resno tveganje za neizpolnitev transakcije, na kateri je temeljil uvoz“
V zadevi C‑441/16,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Înalta Curte de Casație şi Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče, Romunija) z odločbo z dne 22. junija 2016, ki je na Sodišče prispela 8. avgusta 2016, v postopku
SMS group GmbH
proti
Direcţia Generală Regională a Finanțelor Publice București,
SODIŠČE (deseti senat),
v sestavi M. Berger (poročevalka), predsednica senata, E. Levits in F. Biltgen, sodnika,
generalni pravobranilec: M. Campos Sánchez‑Bordona,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za SMS group GmbH E. Băncilă, odvetnik,
– za romunsko vlado R.-H. Radu, C.‑M. Florescu in R.-M. Mangu, agenti,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Galluzzo, avvocato dello Stato,
– za Evropsko komisijo L. Lozano Palacios in L. Radu Bouyon, agentki,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov od 2 do 6 Osme direktive 79/1072/EGS Sveta z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih – postopki za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 79, v nadaljevanju: Osma direktiva) in člena 17(2) in (3)(a) Šeste direktive 77/388/EGS Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23, v nadaljevanju: Šesta direktiva).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo SMS group GmbH in Direcţia Generală Regională a Finanțelor Publice București (generalni regionalni direktorat za javne finance v Bukarešti, Romunija) (v nadaljevanju: davčna uprava) zaradi vračila davka na dodano vrednost (DDV), ki ga je družba SMS group plačala v Romuniji leta 2009.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Postopek v glavni stvari se nanaša na zahtevo za vračilo DDV, ki je bila vložena 23. decembra 2009 po uvozu blaga 14. septembra 2009. V obravnavanem primeru se zato ratione temporis uporabljata Osma direktiva in Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o DDV).
Osma direktiva
4 Člen 1 Osme direktive določa:
„Za namene te direktive pomeni ,davčni zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju državeʻ osebo […], ki v obdobju, navedenem v prvem in drugem stavku prvega pododstavka člena 7(1), v tej državi ni imela niti sedeža svoje gospodarske dejavnosti, niti stalne poslovne enote, iz katere se opravljajo poslovne transakcije […] in ki v tem istem obdobju ni opravila prometa blaga oz. storitev, za katerega se šteje, da je bil opravljen v tej državi, z izjemo:
(a) prevoznih […] storitev […];
(b) storitev, opravljenih v primerih, ko davek plača izključno oseba, kateri so te storitve bile opravljene […].“
5 Člen 2 te direktive določa:
„Vsaka država članica pod spodaj navedenimi pogoji vrne davčnemu zavezancu, ki nima sedeža na ozemlju države, ima pa sedež v drugi državi članici, vsakršen [DDV], zaračunan za storitve ali za premičnine, ki so mu jih dobavili drugi davčni zavezanci na ozemlju države, ali zaračunan ob uvozu blaga v državo, v kolikor se to blago oz. storitve uporabljajo za namene transakcij iz člena 17(3)(a) in (b) [Šeste direktive].“
6 Člen 3 navedene direktive določa:
„Da bi bil upravičen do vračila, mora vsak davčni zavezanec iz člena 2, ki ne dobavlja blaga ali storitev, za katere se šteje, da so dobavljene na ozemlju države, storiti naslednje:
(a) pristojnemu organu […] poslati zahtevek […]“
(b) predložiti dokazilo v obliki potrdila, ki ga izda uradni organ države, v kateri ima sedež, da je zavezanec za [DDV] v tej državi. […]
(c) s pisno izjavo potrditi, da ni dobavljal nikakršnega blaga oz. storitev, za katere se šteje, da so bile dobavljene na ozemlju države v obdobju iz prvega in drugega stavka prvega pododstavka člena 7(1);
(d) obvezati se, da bo povrnil vse pomotoma prejete vsote.“
7 Člen 4 iste direktive določa:
„Da bi bil upravičen do vračila, mora vsak davčni zavezanec iz člena 2, ki na ozemlju države ne dobavlja blaga ali storitev, za katere se šteje, da so bile dobavljene v državi, razen storitev iz člena 1(a) in (b), storiti naslednje:
(a) izpolniti zahteve, določene v členu 3(a), (b) in (d);
(b) s pisno izjavo potrditi, da v obdobju iz prvega in drugega stavka prvega pododstavka člena 7(1) ni dobavljal nikakršnega blaga oz. storitev, za katere se šteje, da so bili dobavljeni na ozemlju države, razen storitev iz člena 1(a) in (b).“
8 Člen 5, prvi odstavek, Osme direktive določa:
„Za namene te direktive mora blago in storitve, za katere se lahko vrne davek, izpolnjevati pogoje, določene v členu 17 [Šeste direktive], kot veljajo v državi članici, ki davek vrača.“
9 Člen 6 te direktive določa:
„Države članice ne smejo davčnemu zavezancu iz člena 2 naložiti nikakršne dodatne obveznosti poleg tistih, ki so navedene v členih 3 in 4, razen obveznosti, da v posebnih primerih posreduje potrebne podatke za odločanje o upravičenosti zahtevka za vračilo davka.“
10 Člen 7(1) navedene direktive določa:
„Zahtevek za vračilo davka, kot je določen v členih 3 in 4, se nanaša na fakturirane nabave blaga ali storitev ali na uvoz, opravljen v obdobju, ki ni krajše od treh mesecev oziroma ni daljše od enega koledarskega leta. […]“
Direktiva o DDV
11 Z Direktivo o DDV je bila s 1. januarjem 2007 razveljavljena in nadomeščena Šesta direktiva. V skladu z uvodnima izjavama 1 in 3 Direktive o DDV je bilo treba preoblikovati Šesto direktivo, da bi bile vse veljavne določbe predstavljene jasno in racionalno v prenovljeni strukturi in besedilu, pri čemer naj načeloma ne bi prišlo do vsebinskih sprememb.
12 Člen 9(1) Direktive o DDV določa:
„,Davčni zavezanecʻ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.
,Ekonomska dejavnostʻ je vsaka dejavnost proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih poklicev. […]“
13 Člen 70 te direktive določa:
„Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago uvoženo.“
14 Člen 146(1) navedene direktive določa:
„Države članice oprostijo naslednje transakcije:
(a) dobavo blaga, ki ga prodajalec ali druga oseba za njegov račun odpošlje ali odpelje v namembni kraj zunaj Skupnosti;
[…]“
15 Člen 167 iste direktive, ki vsebuje enako besedilo kot člen 17(1) Šeste direktive, določa:
„Pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka.“
16 Člen 168 Direktive o DDV, ki ima v bistvu enako vsebino, kot je vsebina člena 17(2) Šeste direktive, določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje zneske:
(a) DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni zavezanec;
[…]
(e) DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal za uvoženo blago v to državo članico.“
17 Vsebina člena 169 Direktive o DDV je v bistvu enaka vsebini člena 17(3) Šeste direktive. Ta prvi člen določa:
„Razen odbitka iz člena 168 ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV iz omenjenega člena, če se blago in storitve uporabljajo za namene:
(a) transakcij v zvezi z dejavnostmi iz drugega pododstavka člena 9(1), opravljene zunaj države članice, v kateri je davek dolgovan ali plačan, v zvezi s katerimi bi imel pravico do odbitka DDV, če bi bile opravljene v tej državi članici;
(b) transakcij, oproščenih v skladu s […] [členom] 146 […];
[…]“
18 Člen 170 Direktive o DDV določa:
„Vsi davčni zavezanci, ki v smislu člena 1 [Osme direktive] […] nimajo sedeža v državi članici, v kateri kupujejo blago in…
