SODBA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 10. aprila 2019 (jezik postopka: poljščina)
„Predhodno odločanje – Direktiva 2006/112/ES – Davek na dodano vrednost (DDV) – Sodni izvršitelj – Izvršba – Zakonsko določene takse – Upravna praksa pristojnih nacionalnih organov, v skladu s katero se za znesek teh taks šteje, da vključuje DDV – Načeli nevtralnosti in sorazmernosti“
V zadevi C‑214/18,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sd Rejonowy w Sopocie Wydział I Cywilny (občinsko sodišče v Sopotu, civilni oddelek I, Poljska) z odločbo z dne 8. marca 2018, ki je na Sodišče prispela 26. marca 2018, v postopku, ki ga je začela
H. W.,
ob udeležbi
PSM „K“,
Aleksandre Treder, ki deluje kot sodna izvršiteljica pri Sd Rejonowy w Sopocie (občinsko sodišče v Sopotu),
SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi F. Biltgen, predsednik senata, C. G. Fernlund (poročevalec), sodnik, in L. S. Rossi, sodnica,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za A. Treder M. S. Tokarz, radca prawny, in J. Martini, doradca podatkowy,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za Evropsko komisijo R. Lyal, A. Armenia in B. Sasinowska, agenti,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1, člena 2(1)(a) in (c), člena 73 ter člena 78, prvi odstavek, točka (a), Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2013/43/EU z dne 22. julija 2013 (UL 2013, L 201, str. 4) (v nadaljevanju: Direktiva 2006/112).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru postopka, ki ga je začela oseba H. W. v zvezi z odločbo Aleksandre Treder, sodne izvršiteljice, odgovorne za vodenje izvršilnega postopka zoper navedeno osebo, da se davek na dodano vrednost (DDV) doda k znesku stroškov zadevne izvršbe.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodni izjavi 5 Direktive 2006/112 je navedeno:
„Sistem DDV doseže najvišjo stopnjo enostavnosti in nevtralnosti, ko se davek obračunava na najbolj splošen možni način ter ko njegovo področje uporabe zajema vse faze proizvodnje in distribucije, kot tudi opravljanja storitev. Zato je v interesu notranjega trga in držav članic, da sprejmejo skupni sistem, ki se uporablja tudi za prodajo na drobno.“
4 Člen 1 te direktive določa:
„1. S to direktivo se vzpostavlja skupni sistem [DDV].
„2. Načelo skupnega sistema DDV zajema uporabo splošnega davka na potrošnjo blaga in storitev, ki je povsem sorazmeren s ceno blaga in storitev, ne glede na število transakcij, ki so se v proizvodnem ali distribucijskem procesu opravile pred fazo, v kateri se davek obračuna.
Pri vsaki transakciji se DDV, izračunan na ceno blaga ali storitev po stopnji, ki je predpisana za to blago ali za te storitve, obračuna po odbitku zneska DDV, ki je neposredno vključen v razne stroškovne komponente.
Skupen sistem DDV se uporablja do vključno faze prodaje na drobno.“
5 Člen 2(1)(a) in (c) navedene direktive določa:
„1. Predmet DDV so naslednje transakcije:
(a) dobave blaga, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo;
[…]
(c) storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo.“
6 Člen 9(1) te direktive določa:
„,Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.
‚Ekonomska dejavnost‘ je vsaka dejavnost proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih poklicev. Za ekonomsko dejavnost se šteje predvsem izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.“
7 Člen 13 Direktive 2006/112 določa:
„1. Državni, regionalni in lokalni organi ter druge osebe javnega prava se ne štejejo za davčne zavezance v zvezi z dejavnostmi ali transakcijami, ki jih opravljajo kot državni organi, tudi če pobirajo dajatve, pristojbine, prispevke ali plačila v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami.
Pri opravljanju takšnih dejavnosti ali transakcij pa se štejejo za davčne zavezance v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami, če bi njihova obravnava, kot da niso davčni zavezanci, povzročila znatno izkrivljanje konkurence.
[…]“
8 Člen 73 te direktive določa:
„Pri dobavah blaga in opravljanju storitev, razen tistih iz členov 74 do 77, davčna osnova zajema vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od pridobitelja, prejemnika ali tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takšnih dobav.“
9 Člen 78, prvi odstavek, točka (a), navedene direktive določa:
„Davčna osnova vključuje naslednje elemente:
(a) davke, dajatve, prelevmane in takse, razen DDV“.
10 V skladu s členom 193 te direktive je „DDV […] dolžan plačati davčni zavezanec, ki dobavlja obdavčljivo blago ali opravlja obdavčljivo storitev […]“.
Poljsko pravo
Ustava Republike Poljske
11 Ustava Republike Poljske z dne 2. aprila 1997 (Dz. U., 1997, št. 78, pozicija 483) v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari, v členu 217 določa:
„Dolžnost plačila davka in drugih javnih dajatev, lastnost davčnega zavezanca, predmet in stopnja obdavčitve, načela za priznanje ugodnosti in odpisa ter kategorije davčnih zavezancev, oproščenih plačila davka, se določijo z zakonom“.
Zakon o DDV
12 Člen 15(1), (2) in (6) ustawa o podatku od towarów i usług (zakon o davku na blago in storitve) z dne 11. marca 2004 v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari (Dz. U., 2017, pozicija 1221) (v nadaljevanju: zakon o DDV), določa:
„1. Davčni zavezanci so pravne osebe, organizacijske enote brez statusa pravne osebe in fizične osebe, ki neodvisno opravljajo ekonomsko dejavnost iz odstavka 2, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.
2. Ekonomska dejavnost zajema vsakršno dejavnost proizvajalcev, trgovcev ali ponudnikov storitev, tako pravnih subjektov, ki izkoriščajo naravne vire, kot tudi kmetovalcev, ter dejavnost oseb, ki opravljajo svobodne poklice. Za ekonomsko dejavnost je mogoče šteti zlasti dejanja, ki pomenijo izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.
[…]
6. Za davčne zavezance se ne štejejo organi javne oblasti in uradi, ki podpirajo te organe na področju nalog, ki so jim naložene s posebnimi predpisi in za izpolnitev katerih so bili ustanovljeni, razen dejavnosti, ki se izvajajo na podlagi civilnopravnih pogodb.“
13 Člen 19a(1) zakona o DDV določa:
„Davčna obveznost nastane ob dobavi blaga ali ko je storitev opravljena, brez poseganja v odstavke 5 in od 7 do 11 tega člena ter člen 14(6), člen 20 in člen 21(1).“
14 Člen 29a(1) in (6), točka 1, tega zakona določa:
„1. Kot davčna osnova velja, brez poseganja v odstavke od 2 do 5 tega člena, člene od 30a do 30c, 32, 119 in 120(4) in (5), vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je dobavitelj oziroma ponudnik storitev na podlagi prodaje prejel oziroma bi moral prejeti od pridobitelja, prejemnika storitev ali tretje osebe, vključno s prejetimi dodatki, subvencijami in drugimi podobnimi doplačili, ki imajo neposreden učinek na ceno blaga ali storitev, ki jih dobavi ali opravi davčni zavezanec.
[…]
… 