SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 21. marca 2018 (jezik postopka: slovaščina)
„Predhodno odločanje – Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) – Direktiva 2006/112/ES – Členi od 167 do 171 – Pravica do odbitka DDV – Pravica do vračila DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila – Člen 178(a) – Podrobna pravila za uresničevanje pravice do odbitka DDV – Direktiva 2008/9/ES – Podrobna pravila za vračilo DDV – Prekluzivni rok – Načelo davčne nevtralnosti – DDV, ki je plačan in zaračunan več let po dobavi zadevnega blaga – Zavrnitev priznanja pravice do vračila, ker je potekel prekluzivni rok, ki je začel teči s trenutkom dobave blaga“
V zadevi C‑533/16,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike) z odločbo z dne 29. septembra 2016, ki je na Sodišče prispela 20. oktobra 2016, v postopku
Volkswagen AG
proti
Finančné riaditeľstvo Slovenskej republiky,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. Ilešič, predsednik senata, A. Rosas, sodnik, C. Toader, A. Prechal, sodnici, in E. Jarašiūnas (poročevalec), sodnik,
generalni pravobranilec: M. Campos Sánchez‑Bordona,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Finančné riaditeľstvo Slovenskej republiky F. Imrecze, agent,
– za slovaško vlado B. Ricziová, agentka,
– za Evropsko komisijo A. Tokár, R. Lyal in M. Owsiany‑Hornung, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 26. oktobra 2017
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 167 in člena 178(a) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2008/8/ES z dne 12. februarja 2008 (UL 2008, L 44, str. 11) (v nadaljevanju: Direktiva 2006/112), Direktive Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (UL 2008, L 44, str. 23), člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in načel davčne nevtralnosti in sorazmernosti.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Volkswagen AG in Finančné riaditeľstvo Slovenskej republiky (finančna uprava Slovaške republike), ker je ta organ delno zavrnil zahtevek za vračilo davka na dodano vrednost (DDV) zaradi poteka prekluzivnega roka.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2006/112
3 Člen 9(1) Direktive 2006/112 določa:
„,Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjer koli neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.
,Ekonomska dejavnost‘ je vsaka dejavnost proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih poklicev. Za ekonomsko dejavnost se šteje predvsem izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.“
4 Člen 167 te direktive določa, da „[p]ravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka“.
5 Člen 168 navedene direktive določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje zneske:
(a) DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago in storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni zavezanec;
[…]“
6 Člen 169 Direktive 2006/112 določa:
„Razen odbitka iz člena 168 ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV iz omenjenega člena, če se blago in storitve uporabljajo za namene:
(a) transakcij v zvezi z dejavnostmi iz drugega pododstavka člena 9(1), opravljene zunaj države članice, v kateri je davek dolgovan ali plačan, v zvezi s katerimi bi imel pravico do odbitka DDV, če bi bile opravljene v tej državi članici;
[…]“
7 Člen 170 te direktive določa:
„Vsi davčni zavezanci, ki v smislu […] točke 1 člena 2 in člena 3 Direktive 2008/9/ES ter člena 171 te direktive nimajo sedeža v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve ali uvažajo blago, obdavčeno z DDV, imajo pravico do vračila DDV pod pogojem, da se blago in storitve uporabljajo za:
(a) transakcije iz člena 169;
[…]“
8 Člen 171(1) navedene direktive določa:
„Vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve ali uvažajo blago, obdavčeno z DDV, ampak v drugi državi članici, se opravi v skladu s podrobnimi pravili iz Direktive 2008/9/ES.“
9 Naslov X Direktive 2006/112, ki se nanaša na odbitke, zajema poglavje 4, naslovljeno „Pravila za uveljavljanje pravice do odbitka“. Člen 178 te direktive, ki je vključen v to poglavje 4, določa:
„Za uveljavljanje pravice do odbitka mora davčni zavezanec izpolniti naslednje pogoje:
(a) za odbitke v skladu s členom 168(a) v zvezi z dobavo blaga in opravljanjem storitev imeti račun, izdan v skladu s členi 220 do 236 in členi 238, 239 in 240;
[…]“
10 Člen 179, prvi odstavek, navedene direktive določa:
„Davčni zavezanec opravi odbitek tako, da od skupnega zneska DDV, dolgovanega za dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka, ki se uveljavlja v skladu z določbami člena 178.“
11 Člen 180 določa iste direktive določa, da lahko „[d]ržave članice […] davčnemu zavezancu dovolijo, da opravi odbitek, ki ga ni opravil v skladu z določbami členov 178 in 179.“
12 Člen 182 Direktive 2006/112 določa, da „[d]ržave članice določijo podrobna pravila za uporabo njenih členov 180 in 181“.
13 Člen 273 te direktive določa:
„Države članice lahko določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo davčni zavezanci med državami članicami, pod pogojem, da takšne obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo formalnosti pri prehodu meja.
Možnost, ki je predvidena v prvem pododstavku, se ne more uporabljati za nalaganje dodatnih obveznosti v zvezi z izdajanjem računov, ki jih je več, kot je določeno v poglavju 3.“
Direktiva 2008/9
14 Člen 1 Direktive 2008/9 določa:
„Ta direktiva določa podrobna pravila za vračilo [DDV] v skladu s členom 170 Direktive 2006/112/ES davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila in izpolnjujejo pogoje iz člena 3.“
15 Člen 2 te direktive določa:
„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
1. ‚davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici vračila‘ je vsak davčni zavezanec v smislu člena 9(1) Direktive 2006/112/ES, ki nima sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici;
[…]
16 V členu 3 navedene direktive so navedeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se ta uporabi za davčnega zavezanca, ki nima sedeža v državi članici vračila.
17 Člen 5 Direktive 2008/9 določa:
„Vsaka država članica davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v državi članici vračila, povrne DDV, ki je bil zaračunan za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v tej…
