dostopna vsebina
Dokument DDV obravnava kuponov, ki ga je objavil Finančni urad RS, zajema pregled definicije in vrste kuponov ter poglobljeno razlago tako enonamenskih in večnamenskih kuponov. Na koncu so podani odgovori na vprašanja davčnih zavezancev. Do dokumenta lahko dostopate TUKAJ >>>.
V nadaljevanju navajamo vprašanja davčnih zavezancev glede DDV obravnave kuponov ter odgovore FURS iz dokumenta (julij 2019):
----
Vprašanje 1: Davčni zavezanec v dopisu opisuje darilno knjižico in darilne kartice, ki jih kupi od davčnega zavezanca - posrednika in jih kupcem proda v svojem imenu. Dobavo blaga ali storitev opravijo davčni zavezanci, na katere se kuponi nanašajo. Sprašuje, ali gre za enonamenski oziroma večnamenski kupon.
V dopisu navajate blago oziroma storitve, na katero se nanaša darilna knjižica in darilne kartice. Z darilno knjižico kupec od multimedijske založbe prejme naročnino, ki jo izbere med 12-imi revijami, od tednikov do mesečnikov. Darilna kartica A kupcu v višini dobroimetja omogoča nakup ženskega spodnjega perila, kopalk, pižam. Z darilno kartico B kupec na določeni lokaciji prejme dve vstopnici, 2-krat točeno gazirano pijačo in kokice. Z darilno kartico C kupec prejme člansko izkaznico določenega društva. Članstvo v društvu prinaša zavarovanje članov ter številne ugodnosti (popuste za opravljene storitve in dobave blaga). Darilna kartica D velja kot vstopnica za dve osebi za določen dogodek in degustacijo. Darilna kartica E kupcu omogoča nakup vstopnice za predstavo po izbiri v določenem gledališču. V vseh prej navedenih darilnih karticah in darilni knjižici je ob izdaji znan tudi DDV, ki ga je ob izdaji treba plačati, saj je znano, po kateri stopnji se obračuna DDV od dobave blaga ali od opravljenih storitev, na katere se nanašajo.
Odgovor
Glede na opredelitev kuponov v Direktivi o DDV in ZDDV-1, se vse navedene darilne kartice oziroma darilne knjižice uvrščajo med enonamenske kupone. Na kuponih je navedeno blago, ki bo dobavljeno oziroma storitve, ki bodo opravljene, prav tako je navedena identiteta dobaviteljev. Ob izdaji kuponov je znan kraj dobave blaga oziroma opravljanja storitev, na katere se kupon nanaša in prav tako je znan DDV, ki ga je treba plačati. Prav tako se vsi navedeni kuponi sprejmejo kot plačilo ali delno plačilo za dobavo blaga ali storitev.
Podrobneje
Za namene DDV je kupon instrument, v zvezi s katerim obstaja obveznost, da se sprejme kot plačilo ali delno plačilo za dobavo blaga ali opravljanje storitev, pri čemer so blago, ki bo dobavljeno, ali storitve, ki bodo opravljene, ali identiteta njihovih morebitnih dobaviteljev navedeni na samem instrumentu ali v pripadajoči dokumentaciji, vključno s pogoji uporabe takšnega instrumenta. Kupon je lahko v fizični ali elektronski obliki. Enonamenski kupon je kupon, v zvezi s katerim sta ob njegovi izdaji znana kraj dobave blaga ali opravljanja storitev, na katere se nanaša kupon, in DDV, ki ga je treba plačati za navedeno blago ali storitev.
Vsak prenos enonamenskega kupona s strani davčnega zavezanca, ki deluje v svojem imenu, se šteje za dobavo blaga ali opravljanje storitev, na katere se kupon nanaša. Dejanska izročitev blaga ali dejansko opravljanje storitev v zameno za enonamenski kupon, ki ga dobavitelj sprejme kot plačilo ali delno plačilo, se ne šteje za neodvisno transakcijo.
----
Vprašanje 2: Gostinec, davčni zavezanec, ki ima sedež in je identificiran za namene DDV v Sloveniji, izda (natisne) enonamenske kupone, in sicer vsak od njih zagotavlja prejem ene kavice v njegovem lokalu v Sloveniji. S sosednjo tehnično trgovino (identificirana za namene DDV) se dogovori, da bo te njegove enonamenske kupone v imenu in za račun tega gostinca delila na blagajni svojim kupcem, če bodo ti kupili blago za določeno vsoto. V ta namen gostinec tehnični trgovini izroči več natisnjenih enonamenskih kuponov. Tehnična trgovina pri razdeljevanju teh enonamenskih kuponov nastopa v imenu in za račun gostinca, kateremu pa v zameno mesečno izdaja račune za reklamiranje. Imetniki te enonamenske kupone unovčijo pri gostincu. Predpostavljamo, da bo tehnična trgovina kupone delila brezplačno.
Če tehnična trgovina brezplačno deli kupone za kavo v imenu in za račun gostinca, se šteje, da kupone za kavo brezplačno deli gostinec. Če je namen gostinca, davčnega zavezanca, identificiranega za namene DDV, da tehnična trgovina svojim kupcem v njegovem imenu za njegov račun brezplačno deli enonamenske kupone za kavo za namene opravljanja njegove dejavnosti (gostinske dejavnosti), se tak prenos enonamenskega kupona ne šteje za dobavo, opravljeno za plačilo in ni predmet DDV (je neobdavčljivo).
Dejansko opravljena gostinska storitev v zameno za enonamenski kupon se ne šteje za ločeno opravljeno dobavo, zato ni posebej predmet DDV (neobdavčljivo).
Za opravljeno storitev reklamiranja mora tehnična trgovina gostincu izdati račun, na katerem od opravljene storitve reklamiranja obračuna 22 % DDV.
----
Vprašanje 3: Davčni zavezanec A, ki ima sedež in je identificiran za namene DDV v Sloveniji, nabavi enonamenske kupone (kupon zagotavlja dobavo kranjske klobase) pri gostincu, ki ima sedež in je identificiran za namene DDV v Sloveniji. Davčni zavezanec A razdeli enonamenske kupone svojim zaposlenim ali različnim strankam, ki jih lahko unovčijo pri eni izmed stojnic gostinca v Sloveniji. Predpostavljamo, da gostinec na stojnici v zameno za enonamenski kupon opravi gostinsko storitev (strežbo jedi).
Prodaja enonamenskega kupona za dobavo kranjske klobase (gostinske storitve), ki jo gostinec opravi za plačilo davčnemu zavezancu A, se šteje za opravljeno dobavo, za katero mora gostinec izdati račun z obračunanim DDV po nižji stopnji 9,5 %.
Nadaljnja brezplačna podaritev enonamenskega kupona za kranjsko klobaso (gostinsko storitev) na stojnici gostinca, ki jo opravi davčni zavezanec A svojim zaposlenim ali različnim strankam za druge namene, kot za namene opravljanja svoje dejavnosti, se v skladu z b) točko 15. člena Zakona o davku na dodano vrednost - ZDDV-1 šteje za opravljanje storitev za plačilo, ki je predmet DDV, od katere je treba obračunati DDV po nižji stopnji 9,5 %.
Dejansko opravljena dobava kranjske klobase (gostinske storitve) na eni od stojnic gostinca v Sloveniji v zameno za enonamenski kupon se ne šteje za ločeno opravljeno dobavo in ni predmet DDV (neobdavčljivo).
----
Vprašanje 4: Davčni zavezanec, ki ima sedež in je identificiran za namene DDV v Sloveniji (trgovina A) prodaja trgovsko blago. Pri prodaji vseh artiklov, ki jih trgovina A prodaja, se obračunava DDV po splošni 22 % stopnji (majice, jakne, čevlje, pasove in podobno). Trgovina A izda kupon za 50 evrov, s katerim se lahko v njeni trgovini kupi katerokoli oblačilo ali obutev. Kupci kupona so lahko slovenske in tuje fizične osebe oziroma slovenski ali tuji davčni zavezanci.
Če se kupon nanaša na različno blago (oblačila, obutev ali pasove), od katerega se v skladu z ZDDV-1 DDV obračunava po enaki stopnji (v tem primeru se vse blago obdavči po splošni stopnji 22 %), to pomeni, da je ob izdaji kupona znan tudi DDV, ki ga je treba plačati za navedeno blago, zato gre za enonamenski kupon.
Trgovina A mora ob prodaji enonamenskega kupona kupcu, slovenski oziroma tuji fizični osebi ali davčnemu zavezancu, izdati račun po DDV zakonodaji, na katerem z uporabo preračunane stopnje 22 %, ki znaša 18,0328 %, obračuna DDV. Več glede izdaje računa za prodajo enonamenskega kupona davčnemu zavezancu iz druge države članice je pojasnjeno v nadaljevanju (glej primer 4).
Dodatno pojasnjujemo še, da če bi trgovina A imela poslovalnice v Sloveniji in v drugi državi članici ali tretji državi, in bi imetnik kupona lahko sam izbral poslovalnico, v kateri bi mu bila v zameno za kupon dejansko opravljena dobava blaga, bi to pomenilo, da DDV, ki bo obračunan ob dejanski dobavi blaga, ni znan (ob prenosu kupona še ni točno znan kraj dejanske dobave blaga, blago v drugi državi članici ali tretji državi ni obdavčeno po isti stopnji DDV kot v Sloveniji), zato bi bil tak kupon večnamenski.
----
Vprašanje 5: Davčni zavezanec, ki ima sedež in je identificiran za namene DDV v Sloveniji (SI), proda enonamenski kupon za blago. Imetnik enonamenskega kupona lahko ta kupon unovči v katerikoli poslovalnici v Sloveniji. Kupec tega enonamenskega kupona je davčni zavezanec, ki ima sedež in je identificiran za namene DDV v Avstriji (AT). Avstrijski kupec enonamenskega kupona ta kupon podari poslovnemu partnerju, davčnemu zavezancu, ki ima sedež in je identificiran za namene DDV v Italiji (IT). Italijanski imetnik enonamenskega kupona ta kupon unovči pri slovenskem davčnem zavezancu (izdajatelju kupona).
Slovenski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, ki proda enonamenski kupon za blago, katerega imetnik lahko unovči v katerikoli njegovi poslovalnici v Sloveniji, kupcu, davčnemu zavezancu, identificiranemu za namene DDV v Avstriji, mora za prodajo enonamenskega kupona kupcu iz Avstrije izdati račun, pri čemer se oprostitev plačila DDV po 1. točki 46. člena ZDDV-1 ne more uveljavljati, glede na to, da nima dokazila, da bo blago dejansko zapustilo Slovenijo.
Iz podatkov, ki jih navajate v vašem vprašanju izhaja, da avstrijski davčni zavezanec enonamenskega kupona ne unovči in se blago nahaja na ozemlju Slovenije.
Nadaljnja (brezplačna) podaritev enonamenskega kupona za blago, ki se nahaja na ozemlju Slovenije, ki jo opravi AT svojemu poslovnemu partnerju IT, se ne šteje za dobavo, opravljeno za plačilo (predpostavljamo, da AT ni uveljavljal odbitka DDV oz. ni zahteval vračilo slovenskega DDV), zato ni predmet slovenskega DDV. Če AT želi uveljavljati odbitek DDV, se mora identificirati za namene DDV in od opravljene brezplačne podaritve obračunati DDV
Dejanska izročitev blaga s strani slovenskega davčnega zavezanca (SI) v eni od njegovih poslovalnic v Sloveniji italijanskemu davčnemu zavezancu (IT) v zameno za enonamenski kupon se ne šteje za ločeno opravljeno dobavo in ni posebej predmet DDV (neobdavčljivo).
Če italijanski davčni zavezanec ob premiku blaga, ki mu je bilo v Sloveniji izročeno v zameno za enonamenski kupon, iz Slovenije v Italijo opravi obdavčljivo dobavo skladno s prvim odstavkom 9. člena ZDDV-1, se mora v Sloveniji identificirati za namene DDV in uveljavlja oprostitev plačila DDV skladno s 4. točko 46. člena ZDDV-1.
----
Vprašanje 6: Davčni zavezanec, ki ima sedež in je identificiran za namene DDV v Sloveniji, proda enonamenski kupon za storitev svetovanja. Imetnik enonamenskega kupona lahko ta kupon vnovči v katerikoli poslovalnici v Sloveniji. Kupec tega enonamenskega kupona je davčni zavezanec, ki ima sedež in je identificiran za namene DDV v Nemčiji. Nemški kupec enonamenskega kupona ta kupon podari poslovnemu partnerju, davčnemu zavezancu, ki ima sedež in je identificiran za namene DDV na Hrvaškem. Hrvaški imetnik enonamenskega kupona ta kupon unovči pri slovenskem davčnem zavezancu.
V primeru prodaje enonamenskega kupona, ki se nanaša na storitev svetovanja, drugemu davčnemu zavezancu s sedežem oziroma stalnim ali običajnim prebivališčem v drugi državi članici, se kraj opravljanja storitev določi po pravilih, ki veljajo za določitev kraja opravljanja storitve, na katere se tak enonamenski kupon nanaša. V konkretnem primeru predpostavljamo, da gre za storitve, za katere se za določitev kraj opravljanja storitve svetovanja drugemu davčnemu zavezancu uporabi prvi odstavek 25. člena ZDDV-1 (povzet po 44. členu Direktive Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu DDV). V takem primeru je kraj opravljanja storitve Nemčija in ni predmet slovenskega DDV. Nemški davčni zavezanec se mora glede DDV obveznosti od nadaljnje podaritve enonamenskega kupona hrvaškemu poslovnemu partnerju pozanimati pri davčnem organu v svoji državi.
Dejansko opravljanje storitve svetovanja s strani slovenskega davčnega zavezanca v eni od njegovih poslovalnic v Sloveniji hrvaškemu davčnemu zavezancu v zameno za enonamenski kupon se ne šteje za ločeno opravljeno dobavo in ni posebej predmet DDV (neobdavčljivo).
----
Vprašanje 7: Posrednik, davčni zavezanec, ki ima sedež in je identificiran za namene DDV v Sloveniji, v svojem imenu prodaja večnamenske kupone. Večnamenski kupon najprej nabavi od davčnega zavezanca (kjerkoli po svetu), ki opravlja storitve oziroma dobavlja blago, in sicer po ceni 15 evrov, nato pa večnamenski kupon proda potrošniku za 20 evrov. Posrednik tako ustvari razliko v ceni.
Pri večnamenskem kuponu je dobava opravljena, ko je blago dejansko dobavljeno oziroma so storitve dejansko opravljene v zameno za tak kupon. Če je kraj obdavčitve Slovenija, je za dejansko opravljeno dobavo blaga/storitev v zameno za večnamenski kupon treba izdati račun. Dejansko opravljena dobava se z DDV obdavči v skladu z določbami ZDDV-1.
Prodaja večnamenskega kupona, ki ga opravi davčni zavezanec s sedežem izven Slovenije, slovenskemu davčnemu zavezancu (posredniku), in nadaljnja prodaja večnamenskega kupona, ki jo v svojem imenu opravi slovenski davčni zavezanec končnemu potrošniku, nista predmet DDV (neobdavčljivo).
Iz podatkov, ki jih navajate v dopisu, izhaja, da posrednik pri prodaji večnamenskega kupona, ki ga je nabavil od drugega davčnega zavezanca po ceni 15 eurov, potrošniku, deluje v svojem imenu za svoj račun in pri tem ustvari razliko v ceni v višini 5 eurov, ker proda večnamenski kupon potrošniku za 20 evrov. Iz podatkov ne izhaja, kdo je dejanski dobavitelj blaga/storitev in ali le ta potrošniku v zameno za tak večnamenski kupon dejansko dobavi blago/storitve v vrednosti 20 eurov. V zvezi s tem lahko na splošno pojasnimo, da če prenos večnamenskega kupona opravi drug davčni zavezanec in ne davčni zavezanec, ki dejansko opravi dobavo blaga/storitev v zameno za večnamenski kupon, in je njegova dosežena razlika v ceni (5 eurov) iz naslova storitve, ki jo je mogoče identificirati za storitev distribucije ali promocije, je ta storitev predmet DDV.
----
Vprašanje 8: Davčni zavezanec opravlja le oproščene storitve, za katere je kraj opravljanja storitve Slovenija. Stranka kupi kartico, na katero se naloži dobroimetje po izbiri stranke. Stranka ima s to kartico možnost nakupa vstopnic za večina prireditev v njegovi organizaciji z določenim popustom (odvisno od višine dobroimetja na kartici). Enako kot pri darilni bonih se lahko ta kartica uporabi za nakup prireditev, ki so oproščene DDV. Dobroimetje na kartici se lahko obnovi tudi med letom, prav tako se lahko prenese v naslednje leto. Sprašuje, ali je taka kartica z dobroimetjem kupon glede na definicijo kuponov po ZDDV-1, in če je, za kakšen kupon gre (enonamenski ali večnamenski).
Če je kartica z dobroimetjem instrument, ki se lahko uporablja za nakup storitev samo v prostorih izdajatelja (ali na podlagi trgovinskega sporazuma z izdajateljem v okviru omejene mreže ponudnikov storitev ali za omejeni izbor storitev), in ima značilnosti kuponov, jo je treba obravnavati kot kupon. Prej navedeno je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej.
Po 4. točki uvoda Direktive o kuponih se pravila o kuponih nanašajo samo na kupone, ki se lahko unovčijo za dobavo blaga ali storitev in ne bi smela zadevati instrumentov, ki imetniku zagotavljajo popust ob nakupu blaga ali storitev, ne zagotavljajo pa mu pravice do prejetja takšnega blaga ali storitev. Da instrument ustreza definiciji kupona, mora torej med drugim imetniku zagotavljati tudi pravico do prejetja blaga ali storitve. Nadalje iz 6. točke uvoda Direktive o kuponih izhaja, da se pravila o kuponih ne nanašajo na plačilne instrumente. Za razmejitev obsega kuponov je torej treba upoštevati, da plačilna storitev ni kupon za namene DDV. Kadar sama metoda plačila pridobi nekatere značilnosti, povezane s kuponi (npr. kartica shranjene vrednosti ali predplačilne kartice, shranjene na mobilnem telefonu ali povezan z njim), je treba natančno preučiti bistvo njenega delovanja. Pri tem je treba upoštevati, da odkup kupona za blago ali storitve ni plačilo, temveč uresničevanje pravice po plačilu, ki se je zgodilo, ko je bil kupon izdan ali spremenjen. Po drugi strani pa, kadar se predplačniške kartice uporabljajo za nakup blaga ali storitev, se pravica do dobave takega blaga ali opravljanja storitev pojavi le, ko je plačilo izvršeno. Konceptualno je to bistveno drugačno od uveljavljanja pridobljene pravice s strani imetnika kupona.
Za razmejitev obsega kuponov je treba upoštevati, da iz Direktiva o kuponih izhaja, da plačilna storitev ni kupon za namene DDV. Glede plačilnih storitev Direktiva 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu v 3. členu (točka k) določa, da se ta direktiva med drugim ne uporablja za storitve, ki temeljijo na instrumentih, ki se lahko uporabljajo za nakup blaga ali storitev samo v prostorih izdajatelja ali na podlagi trgovinskega sporazuma z izdajateljem v okviru omejene mreže ponudnikov storitev ali za omejeni izbor blaga ali storitev.
Iz navedenega izhaja, da je razlikovanje med kuponi in plačilno storitvijo odvisno od obstoja pravice do prejema blaga ali storitev, in da se kot kuponi ne obravnavajo instrumenti, ki lahko vsebujejo nekatere značilnosti kuponov, če je njihova glavna naloga, da so plačilno sredstvo. Če pa gre za instrumente, ki se lahko uporabijo za nakup blaga ali storitev samo v prostorih izdajatelja ali na podlagi trgovinskega sporazuma z izdajateljem v okviru omejene mreže ponudnikov in storitev ali za omejeni izbor blaga ali storitev (transakcije, ki so izključene iz plačilnih storitev), in imajo značilnosti kuponov, pa jih je treba obravnavati kot kupone. Prej navedeno je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej.
